Dr. Dimitrij Rupel si je te dni na Portalu Plus v razmišljanju ob trideseti obletnici tako imenovane Majniške deklaracije, prebrane 8. maja 1989, zastavil retorično vprašanje brez jasnega, nedvoumnega odgovora: "Ali se je slovenska država posrečila ali se ni posrečila?"
Ruplovo vprašanje dokazuje, da se je državljansko nelagodje razširilo celo med osamosvojitelje, avtorje taiste deklaracije in zaslužne akterje slovenske osamosvojitve. Še več, vprašanje je zaskrbljujoče. Če niti founding fathers ne bodo polnega srca in trezne glave verjeli v državo, ki so jo pomagali ustanoviti, kdo pa potem bo? Kdo bo državljanom dajal zgled?
Kratko in jedrnato
Te dni smo večkrat slišali ali prebrali Majniško deklaracijo, vendar je zaradi zasičenosti z obveznim obeleževanjem osamosvojitvenih jubilejev nismo hoteli razumeti. Preberimo jo še enkrat in razmislimo:
"Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo: 1. da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, 2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope, 3. glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na: spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije."
Če zanemarimo časovno determinirano in diplomatsko omembo samostojnega odločanja o povezavah z južnoslovanskimi narodi - da pač ne bi preveč provocirali tedanjega režima, ki je zborovanje načeloma prepovedal -, je bila ta kratka in jedrnata, skorajda na izust zapomnljiva Majniška deklaracija tekst, ki je zapleteno in kompleksno politično vizijo in zgodovinsko dediščino države reduciral in generaliziral do te mere, da na političnih sprememb željne državljane dejansko ni mogel delovati drugače kot mobilizacijsko.
Majniška deklaracija je bila obsojena na uspeh. In če danes pogledamo, lahko vse njene točke - prvo, drugo in vse tri alineje tretje - samo odkljukamo. Zakaj se torej po tridesetih letih celo sami osamosvojitelji sprašujejo, ali je slovenska država uspešen oz. posrečen projekt?
Človeške zmožnosti
Meni osebno je v Majniški deklaraciji zlasti všeč formulacija "družbena ureditev, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije". Všeč zato, ker dovolj splošno, vendar natančno opisuje cilje, obenem pa pušča vso svobodo za njihovo uresničitev. In v tem je seveda današnji problem. Svoboda vključuje tudi poljubnost, poljubnost pa možnost napake. In ne samo to! Izraz "v skladu s človeškimi zmožnostmi" mi je všeč tudi zato, ker dopušča cinično interpretacijo: ker kdo pa namreč pravi, da nam bo v Sloveniji z rožicami postlano in da bomo srečni in zadovoljni živeli še trideset let po deklaraciji ali celo do konca svojih dni, če se bomo zanašali na "človeške zmožnosti državljanov Slovenije"?
Rupel se v omenjenem tekstu tudi sprašuje, ali je bila Majniška deklaracija morda za nekatere že takrat moteča zato, ker niso mogli ali hoteli sprejeti njene "demokratične komponente" ali pa "razpada Jugoslavije". V tistem času in v danih razmerah je zagotovo kdo tudi tako razmišljal, vendar sta z današnjega stališča obe domnevi nepomembni in irelevantni. Tako kot je bila Majniška deklaracija otrok svojega časa, so tudi današnje interpretacije otrok današnjega. Zaradi nekaj zdolgočasenih marginalcev, ki mahajo s fanami s peterokrako zvezdo in nosijo majice s podobo Cheja Guevare, tega že ne moremo trditi.
Državni in državljanski projekt, znan tudi pod delovnim naslovom Slovenija, seveda še ni končan. Na vsak način obstajajo razlogi za nezadovoljstvo, ne obstajajo pa razlogi za obupavanje. Cilji, zastavljeni pred tridesetimi leti, so generalno gledano vsi uresničeni. Ostajajo samo še podrobnosti - ki pa seveda niso več stvar deklaracij.
