Če to berete, potem ste preživeli še en svetovni dan čebel, ki smo ga na planetu Zemlja, na pobudo Slovenije, prvič praznovali 2018. S čebelami smo, v Sloveniji pa sploh, obkroženi od ranega detinstva. Že ciciban se sreča s čebelo prek verza Otona Župančiča: "Čebelica leti z neba, leti leti vse niže, vse niže in vse bliže, čebelica leti z neba ..."
Tako nizko leti, da sem kot otrok med razposajenim tekanjem po travniku, polnem prelestnih cvetlic, stopil na ubogo čebelo, ki je zaradi mene umrla. Imel sem slabo vest in teden dni oteklo stopalo. Drug manj prijeten spomin na čebele me veže na Blejsko jezero, približno petnajst let nazaj, ko so nas s plaže v Zaki pregnali roji čebel; no, takrat me je pičila v vrat.
Čebelo povezujemo s fizikom Albertom Einsteinom, ampak zdaj so nam povedali, da ni on rekel znamenitih besed o tem, kakšna usoda nas čaka: "Ko bo umrla zadnja čebela, bo človeštvo preživelo le še štiri leta." Kar pa naposled niti ni važno, ker človeštva ne bo rešilo kitajsko ročno opraševanje medovitih dreves.
Vselej zagledam čebelo, ko se v vrtcih in šolah zgodi tradicionalni slovenski zajtrk. Od mladih nog nas učijo, da ga ni zajtrka brez mleka, masla, kruha, medu in jabolk ali drugega svežega ali suhega sadja – vse to naj bi človek stlačil vase v enem obroku ob osmih zjutraj. Ampak moja kmečka pamet odsvetuje jabolko po dveh decilitrih mleka, želodec se strinja; kot bi po grejpfrutu spil dva deci toplega piva.
Ko smo pri čebelah, postanemo Slovenci svetovni prvaki v pregovorih, zaslužili bi si mesto v Guinnessovi knjigi rekordov.
• Priden kot čebela.
• Brez potu ni medu.
• Na jeziku med, v srcu led.
• Medena usta vrata odpirajo.
• Kar so pri čebelah piki, to so pri ljudeh jeziki.
• Tisti, ki se mu cedita med in mleko, se ne ukvarja s čebelami in kravami.
• Ne mogle imeti medu bi čebele, če žela strupenega ne bi imele.
• Zakonska zveza je z medom namazan križ – med se brž poliže, križ ostane za vedno.
Pa dober tek!
