zadnje objavljene

pogledi

več
Tej Gonza, direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

mnenje

več

V NEDELJO

Pri slovenski manjšini v Italiji: Povsod s ponosom pokažejo kak muzej, kjer ohranjajo svoj jezik in kulturo

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Brusači so ponujali svoje storitve od Firenc do Prage.
Barbara Gavez Volčjak

Podobno kot so na vzhodnem koncu Slovenije urejena Vrata v Pomurje v centru Expano na obrobju Murske Sobote, je na skrajnem zahodnem delu ozemlja, ki ga poseljujemo Slovenci. Muzej SMO oziroma Slovensko multimedialno okno v kraju Špeter Slovenov/San Pietro al Natisone v italijanski zvezni deželi Furlaniji - Julijski krajini odpira pogled v kulturno bogastvo Slovencev, živečih v Italiji, ne le obiskovalcem iz Slovenije, temveč tudi tistim iz drugih delov Italije in pogosto celo domačinom samim.

Postavitev muzeja, ki deluje v okviru Inštituta za slovensko kulturo (ISK), si je zamislila arhitektka in dolgoletna kulturna delavka Donatella Ruttar. Pri snovanju je izhajala iz dveh načel: predstaviti vse tisto, kar je skozi zgodovino zaznamovalo Slovence na tem prostoru, in to storiti na sodoben, interaktiven način, ki bi obiskovalcem dal bogatejšo izkušnjo kot zgolj ogled eksponatov. "Cilj muzeja je bil ovrednotiti, kaj je slovenska kultura, kaj je treba oživljati in negovati. Naše bogastvo je namreč tudi to, kar je bilo zapuščeno, predvsem pa naš jezik," pojasni Ruttarjeva. Z uporabo več medijev - video in zvočnih posnetkov, fotografij, eksponatov, interaktivne makete ter interaktivnega zemljevida na dotik - lahko obiskovalci spoznavajo slovensko arhitekturo na tem območju, zgodovino jezika oziroma narečij, pravljice in pesmi od ljudskih napevov do sodobnih popevk, zamejske slovenske avtorje, ne nazadnje tudi zgodovino poselitve in državnih tvorb na tem območju, ki so državno mejo premikale zdaj sem, zdaj tja. Predvsem pa si lahko na zemljevidu natančno ogledajo celotno območje slovenske manjšine v Italiji in kaj je v posameznih krajih še mogoče videti in doživeti.

Bardo je bil po potresu leta 1976 zgrajen skoraj na novo.
Barbara Gavez Volčjak

Center slovenske skupnosti je v Špetru Slovenov

"V Špetru je center slovenske skupnosti od Kanalske doline do Nadiških dolin," razloži Giorgio Banchig, direktor Inštituta za slovensko kulturo v Špetru, zakaj so SMO postavili prav tam in ne na primer v večjem Čedadu/Cividale del Friuli. Poleg omenjenih dolin živijo Slovenci tudi v Reziji, Terskih dolinah, v okolici Gorice in Brd, na italijanskem Krasu in v Trstu. Le za del tega ozemlja se uporablja ime Beneška Slovenija oziroma Benečija. "Čedad je v osrednji Benečiji, leta 1921 je v njem živelo čez 17.000 Slovencev, ki so govorili slovensko, danes jih je komaj 5000, v hribovskih vaseh pa je življenje pri koncu," razlaga Banchig. Možnosti za razvoj vidi v turističnem projektu, ki ga bo financirala dežela Furlanija - Julijska krajina. "Imamo nekaj zgodovinskih in kulturnih znamenitosti, čudovito naravo in to je lahko dodatna vrednost za ekonomsko poživitev naših krajev. Kar je bilo včasih zanemarjeno, ker so nas prepričali, da slovenski jezik nič ne velja, da nimamo svoje kulture in zgodovine in se moramo prilagoditi italijanski kulturi, mora danes postati dodatna vrednost za razvoj," sklene sogovornik.

Kamorkoli nas je novinarje na študijski turi med zamejskimi Slovenci v Italiji zanesla pot, povsod so nam s ponosom pokazali kak muzej, v katerem ohranjajo svoj jezik in kulturo. V Reziji, dolini pod Kaninom, smo denimo v vasi Solbica/Stolvizza obiskali kar dva, Muzej rezijanskih ljudi in Muzej brusačev. Slednji s številnimi eksponati predstavlja življenjske zgodbe obrtnikov, ki so prodajali in brusili železno orodje, od nožev, škarij do skalpelov, proti jugu do Firenc in proti severu do Prage. "Življenje v naših dolinah je bilo težko, ljudje niso mogli živeti samo od kmetijstva in živinoreje, zato so se izučili raznih obrti in odhajali s trebuhom za kruhom," pove kustos Sandro Quaglia. Emigracija je bila treh vrst, doda: "Sezonski emigraciji je po letu 1866, ko so ti kraji prišli pod Kraljevino Italijo, sledila začasna emigracija v Avstro-Ogrsko, kjer so brusači kar dobro živeli. Tretja je bila migracija po drugi svetovni vojni, ljudje so se selili v Milano, Firence. Toda medtem ko so prej zaslužek nosili domov in so ti kraji napredovali, so po vojni šli v mesta, ki so že bila razvita, vasi pa so nazadovale. Danes se nekateri vračajo na domove prednikov, ker je življenje v takih okoljih bolj kakovostno."

V Solbici je ohranjen del tradicionalne vaške arhitekture.
Barbara Gavez Volčjak

Vasi na obmejnem območju je zelo zaznamoval tudi hud potres 6. maja 1976, ki sta mu do konca poletja sledila še dva večja sunka. Prebivalce so tedaj evakuirali na obalo, v Gradež/Grado, ob vrnitvi pa so jih nastanili v montažne hiše. Te so pozneje večinoma podrli, nekaj pa jih stoji še danes. Solbica je ena redkih vasi, ki niso bile uničene v potresu, zato je v njej ohranjena tradicionalna arhitektura. Geografsko je to zadnja vas v Reziji, v kateri so stalno naseljeni prebivalci, čisto na koncu doline je še vas Korito/Coritis, kjer ljudje živijo samo občasno. Med približno 100 prebivalci Solbice je vedno manj otrok, pa vendar se o rezijanski kulturi nekaj ur tedensko učijo v šoli. Predsednica Muzeja rezijanskih ljudi Luigia Negro nas pozdravi v rezijanščini, kajti v Solbici ljudje ne uporabljajo knjižne slovenščine, samo narečje, ki so ga že od 18. stoletja raziskovali številni domači in tuji jezikoslovci, nam pove. "Pomemben del rezijanske kulturne dediščine so tudi pravljice," pojasni Luigia Negro, "prihodnje leto bo minilo 50 let od izida knjige Zverinice iz Rezije, v kateri je Milko Matičetov zbral pripovedi, ki jih je vse od 50. let poslušal pri starih ženicah v dolini." Muzej deluje od leta 1995, od 14. oktobra 2017 domuje v eni od prenovljenih izvornih kmečkih hiš. Odprt je vsak dan, a čeprav je v njegovi zbirki 4000 etnološko pomembnih eksponatov, se upravljavci niso odločili za postavitev stalne razstave. "Želeli smo, da pridejo obiskovalci vedno znova in da pri delovanju muzeja sodelujejo tudi domačini," pojasni Negrova. V muzeju je med drugim razstavljena maketa gore Grad, na vrhu katere so našli utrjeno gradišče iz 4.-7. stoletja, malo pred selitvijo Slovanov v Alpe. Najdba po mnenju Sandra Quaglie dokazuje, da so tukaj prej živeli romanizirani Kelti, najdbe kamnin in železa od drugod pa pričajo, da so imeli stike z drugimi naselbinami.

Muzejski predmeti iz opuščenih hiš

Popolnoma drugačno veduto kot Solbica ponuja vas Bardo/Lusevera, saj je bila v potresu hudo porušena in so bile skoraj vse hiše po letu 1976 zgrajene na novo. Kot v večini hribovitega obmejnega območja je bila tudi tukaj močna govedoreja, pri skoraj vsaki hiši v vasi so redili krave in pridelovali mleko. Vozili so ga v skupno sirarno. Po potresu so to opustili in v nekdanji sirarni je danes etnografski muzej z ohranjenimi sirarskimi pripomočki in obsežno zbirko predmetov za vsakdanjo rabo iz preteklega stoletja, ki nam jih predstavi predsednica Centra za kulturne raziskave Bardo Luisa Cher.

V potresu je bila porušena tudi vaška cerkev, ohranjeno krstilnico in nekatere slike pa so umestili v novo cerkev svetega Jurija ter vgradili oboke iz porušenega zvonika. Prav tako so v novo cerkev postavili orgle iz leta 1743. "Novi križev pot ima napise v terskem narečju, tudi pri maši berejo berilo v terščini, kajti župnik Renzo Calligaro se je naučil narečje in ga pomaga ohranjati," pojasni Luisa Cher.

Obiščemo še eno hribovsko vas, Mašero/Masseris, kjer nas Luisa Battistig popelje po Muzeju vrh Matajurja. V vasi je pred sto leti živelo približno 500 ljudi, pred 40 leti še 125, danes jih je le še 35. Inštitut za slovensko kulturo je pred sedmimi leti na nekdanjem seniku pri Luisini hiši uredil zbirko starih predmetov, ki so ostali za ljudmi, ko so prodajali svoje hiše in se odseljevali. V drugi hiši je na ogled stara kovačija, v tretji obokana klet z nenavadno kamnito mizo, za katero Luisa meni, da so jo uporabljali za staroverske obrede. Nekaj predkrščanskih navad je v vasi še poznanih, saj je bilo staroverstvo tukaj zelo močno, pove naša vodnica. Živi so tudi še pustni običaji, ki so nekoč trajali od novega leta do pepelnice.

V Landarski jami ob večjih praznikih še izvajajo obredje.
Barbara Gavez Volčjak

Benečija je dežela kostanja

Posebno poglavje potepanja po Beneški Sloveniji moramo nameniti hrani. V Terskih dolinah so denimo značilne sestavine obrokov polenta, sir, maslo in krompir v različnih kombinacijah. Tipična jed je ocikana, tradicionalno jo pripravljajo za vahti, torej 1. novembra. Polento kuhajo 45 minut na slabem ognju med stalnim mešanjem, da se ne prime. Nato jo v kosih naložijo v veliko skledo, potresejo z naribanim sirom in polijejo z vrelim maslom, da "cika". Značilen za to območje je ocvrt sir, frika, ki ga poznajo tudi na slovenski strani Posočja. Ponudijo nam tudi stak: kuhan krompir in fižol fiorina zmešajo, polijejo z ocvirki, dodajo česen in maslo.

Tradicionalno pecivo Beneške Slovenije je gubánca, neke vrste šarkelj z nadevom iz jabolk, orehov, rozin in pinjol. Enak je tudi nadev v beneških štrukljih, polnjenih testenih žepkih, sicer na pogled bolj podobnih kakšnim žlikrofom ali raviolom. Ob rekah so na jedilniku tudi ribje jedi, specialiteta je postrv na različne načine, tudi kot pašteta, v karpaču in vložena v kisu. Nesporni kralj jesenskih menijev v Benečiji pa je zagotovo kostanj, nekoč vir preživetja za cele družine. "Pred prvo svetovno vojno so v Benečiji pobrali 200.000 kilogramov kostanjev, prodajali so jih vse do Piemonta," nam pove Giorgio Banchig. Kostanj so kmetje doma hranili vso zimo, z njim so celo krmili prašiče za boljše meso, v Furlaniji pa so lahko kostanj zamenjali za koruzo. "Tukaj je kostanj rasel od nekdaj, toda kostanjeva drevesa so tudi gojili in cepili," še doda Banchig.

Interaktivna maketa s prikazom zgodovinskega razvoja meje v muzeju SMO
Barbara Gavez Volčjak

Tako ni čudno, da je ena največjih jesenskih prireditev v Benečiji Burnjak, praznik kostanja v vasici Gorenji Tarbij/Tribil Superiore. Pred približno 70 leti ga je začela organizirati Cerkev, zadnjih deset let ga skupaj s Kmečko zvezo organizirajo razna društva v kraju. V vasici s 63 stalnimi prebivalci približno 150 do 200 prostovoljcev vsako leto eno oktobrsko nedeljo pogosti kakih 3000 do 4000 obiskovalcev od blizu in daleč. Ob pečenem kostanju in mladem vinu pripravijo tudi druge tipične jedi, na primer sir s polento, kostanjevo juho, na stojnicah ponujajo svoje pridelke in izdelke lokalni kmetje in obrtniki, z vseh vogalov se sliši harmonika. Mladi in stari posedejo h gasilskim mizam ali na razgrnjene odeje in uživajo v hrani, vzdušju, klepetu, popoldan pa si lahko ogledajo tudi kulturni program. "Zadnjih deset let smo imeli vedno srečo z vremenom," pove mladi Benečan Francesco Chiabai, tajnik Kmečke zveze. S prijatelji želi ostati v teh krajih, zato se trudijo v vas pritegniti turiste. V bližini vodi pohodniška pot Alpe Adria Trail in obiskovalcev je precej, zato so v Gorenjem Tarbiju in sosednjih vaseh v obnovljenih starih hišah uredili razpršeni hotel, v katerem ponujajo kakih 40 postelj.

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

povezani prispevki

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?