Ko se z vrha Matajurja zazrete proti jugu, vzhodu in zahodu, se vam odpre pogled na številne zaobljene grebene in vrhove, med katerimi lahko le slutite bolj ali manj poseljene dolinice z vasmi na strmih prisojnih pobočjih in nekoliko večjimi mesti v ravninskem delu. Ob res jasnem vremenu se v južni daljavi zasvetlikajo valovi Tržaškega zaliva. Vse opisano ozemlje, pa tudi nekaj prostora bolj severno, na tromeji Slovenije, Italije in Avstrije, že več kot 1400 let ob drugih narodih poseljujejo tudi Slovenci.

Vrh Matajurja leži na italijanski strani meje med Slovenijo in Italijo, poti nanj pa vodijo z obeh strani. Gora je že leta 1950, v času velikih napetosti med državama, dala ime časopisu, ki je sprva izhajal dvakrat mesečno zgolj v slovenščini. Danes Novi Matajur s sedežem v Čedadu/Cividale del Friuli tedensko prihaja v domove približno 2000 naročnikov, članki so v slovenščini – knjižni in narečni – in italijanščini. Med štirimi novinarji je tudi eden iz Tolmina (Blaž Močnik), saj se uredništvo trudi okrepiti stik s slovenskim Posočjem. "Naklada je sicer 5000 izvodov, pokrivamo pa celo območje od Trbiža do Trsta. Spremljamo in komentiramo tudi dogajanje zunaj našega teritorija. Poleg informativne imamo še jezikovno vlogo, saj prinašamo slovenske besede v hiše Benečanov. Nekoč smo imeli tudi bolj pomembno povezovalno vlogo, veliko naročnikov je bilo izseljencev, ki so želeli obdržati vezi z domačo zemljo, a jih je vedno manj," razlaga odgovorni urednik Michele Obit.

Čemu ta uvod? Ker omenja številna dejstva, pomembna za razumevanje zgodovine in sedanjosti slovenske manjšine, o kateri so njeni pripadniki prepričani, da je premalo prisotna v zavesti prebivalcev in tudi odločevalcev v matični domovini. Velik del območja, na katerem živijo Slovenci v Italiji, so zaprte doline, v katere so se prebivalci v daljni preteklosti umaknili pred napadalci, a je bilo življenje v njih težko. Delo so zato iskali v večjih mestih v notranjosti Italije, veliko se jih nikoli ni vrnilo. A časi se spreminjajo in danes svoj življenjski prostor tukaj iščejo tudi mladi, ki niso toliko obremenjeni z raznarodovalno politiko preteklega stoletja, pač pa se skušajo znajti v novi ekonomski stvarnosti. Pri tem kombinirajo svoje znanje in izkušnje iz obeh kultur, zavedajo pa se tudi, da se morajo povezovati tako s pripadniki in organizacijami manjšine kot tudi z večinskim prebivalstvom in – kar je v globaliziranem svetu samoumevno – s širšim okoljem.

Slovenstvo je kompleksen pojem

Najprej geografska dejstva: slovenska manjšina v Italiji je do leta 2016 živela v treh pokrajinah v italijanski zvezni deželi Furlanija - Julijska krajina, Goriški, Tržaški in Videmski pokrajini, v slednji je bila priznana šele z zaščitnim zakonom leta 2001. Leta 2016 so bile pokrajine z zakonom pretvorjene v tako imenovane medobčinske zveze in danes živijo Slovenci v Italiji v sedmih upravnih enotah: Medobčinskih zvezah Železne in Kanalske doline, Nadiški in Terski medobčinski zvezi, Medobčinskih zvezah Brda-Zgornje Posočje in Kras-Soča-Jadran ter v Julijski medobčinski zvezi.

Manj zapleteno je drugačno poimenovanje: območja slovenske manjšine v Italiji so Kanalska dolina, Rezija, Terske doline, Nadiške doline, Karnajska dolina, Gorica in Brda, Kras in morje, Trst in Istra. Skupno število pripadnikov manjšine je odvisno od metodologije, ocene se gibljejo okoli števila 80.000, nekateri viri navajajo tudi število 100.000. Medtem ko so goriški in tržaški Slovenci bolje organizirani, je njihov obstoj v nekdanji Videmski pokrajini slabo prepoznaven ne le v matični domovini, temveč tudi med večinskim italijanskim prebivalstvom in drugo tukajšnjo manjšino, Furlani. Ksenija Dobrila, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ocenjuje, da se približno 50.000 ljudi na videmskem območju izreka za Slovence. Toda slovenstvo je po njenih besedah tukaj kompleksen pojem, nekateri pripadnost čutijo bolj, drugi manj. "Žal sta zgodovina in fašistična agresija naredili svoje za raznarodovanje. Šol s slovenskim učnim jezikom tukaj ni bilo, do osemdesetih let 20. stoletja je bilo brisanje slovenske besede zelo dosledno, ne le v fašističnem in vojnem času, ampak skoraj do preloma tisočletja," pojasnjuje Dobrila. "Življenje v teh dolinah je bilo zelo težko, zapleteno z gospodarskega vidika in tudi z narodnostnega. Kljub temu se ljudje niso predali in na vseh področjih se ohranja kultura in tudi pričevanja o bivanju Slovencev na tem prostoru." V kulturni dediščini po Dobrilinih besedah leži tudi potencial za turistični razvoj območja.

K ohranjanju slovenščine je največ prispevala dvojezična osnovna šola, ustanovljena v Špetru Slovenov/San Pietro al Natisone leta 1984. Nastala je kot zasebna šola za deset otrok. "Ustanovitev je šla mimo skoraj neopaženo, nasprotniki so mislili, da bo vse skupaj zamrlo samo od sebe, dejansko pa se je v naslednjih letih število otrok počasi večalo, danes jih je 260 in je to največja šola na tem območju," pove Živa Gruden, upokojena nekdanja ravnateljica šole, danes pa podpredsednica Inštituta za slovensko kulturo v Špetru. "Od začetka nas je bilo tako malo, da je bilo pomembno, da so se družili tudi starši in si medsebojno dajali pogum. Zato smo ob praznikih organizirali srečanja, mame so prinesle domače pecivo in ta navada se je ohranila do danes," nadaljuje Grudnova. Šola nosi ime po idejnem očetu Pavlu Petričiču/Petricigu, ki je prvi presenetil pripadnike manjšine z zamislijo o ustanovitvi zasebne dvojezične šole. "Bil je človek, ki je pri svojih zamislih vztrajal, pobudo je dal tudi za Beneško galerijo, center Nediža, pevske zbore. Znal je stvari zastaviti in jih v določenem trenutku tudi prepustiti drugim, da so se nadaljevale brez njega," razlaga Živa Gruden.

S sprejetjem zaščitnega zakona za slovensko jezikovno manjšino leta 2001 je bila šola podržavljena in je edina dvojezična državna šola v Italiji. Na nižji stopnji poteka pouk z dvema učiteljema izmenično v slovenščini in italijanščini, na predmetni stopnji je polovica predmetov v italijanščini, polovica v slovenščini. Sedanji ravnatelj Državne večstopenjske šole s slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom Pavla Petričiča v Špetru Davide Clodig se zaveda unikatnosti svoje ustanove in pomena, ki ga ima ta za skupnost. "Imamo veliko obiskovalcev s področja šolstva, ki jih zanima, kako deluje taka šola. Ker smo zelo povezani z okoljem, smo zadnja leta uvedli prakso, da naši učenci vodijo skupine tudi na bolj turistične oglede, od Špetra do Čedada. S tem imajo naši učenci priložnost spoznati vse, kar je okoli nas," pojasnjuje Clodig. Načrtujejo tudi sodelovanje z muzejem SMO, v katerem bi eno od instalacij pripravili njihovi učenci.

SMO oziroma Slovensko multimedialno okno v Špetru je nastal leta 2013 iz strateškega evropskega projekta JezikLingua, ki je vključeval slovensko manjšino v Italiji in italijansko manjšino v Sloveniji. "Ideja je bila narediti center, v katerem je mogoče spoznati Slovence, ki živijo v obmejnem prostoru," pojasnjuje kustosinja Donatella Ruttar. Muzej deluje v stavbi Inštituta za slovensko kulturo in je namenjen tako domačinom, ki svoje kulturne in okoljske posebnosti bolj slabo poznajo, kot tudi italijanskim in drugim turistom, ki o tukaj živečih Slovencih vedo le malo ali nič. V sedmih interaktivnih instalacijah je tako mogoče videti in slišati narečja, arhitekturo, naravne in kulturne posebnosti Slovencev v Italiji.

Še vedno morajo dokazovati svoj obstoj

Starejše generacije zamejskih Slovencev, ki se niso imele priložnosti v šoli srečati s knjižno slovenščino, večinoma govorijo v katerem od številnih narečij, ohranjenih v tem prostoru. Pripadniki vseh generacij pa se povezujejo v društva in organizacije, vključene v katero od dveh krovnih organizacij Slovencev: bolj laično usmerjeno Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo ali katoliško opredeljeni Svet slovenskih organizacij. Medtem ko Ksenija Dobrila navaja, da obe skupaj pokrivata približno 350 organizacij, pa Lucia Trusgnach iz Zveze slovenskih kulturnih društev (ZSKD) meni, da je to število še večje, saj že ZSKD sama vključuje 87 društev. "Vsako drugo leto v Trstu pripravimo Slofest, s katerim želimo pokazati obiskovalcem iz dežele in tudi zunaj nje našo stvarnost in naše bogastvo tudi na drugačen način," pravi Trusgnachova. Po njenih besedah morajo še vedno dokazovati svoj obstoj ne le Italijanom, temveč tudi Furlanom, s katerimi si delijo nekatera območja Furlanije - Julijske krajine.

Ena od številnih organizacij, zgodovinsko pomembnih za obstoj manjšine, je tudi Kulturno društvo Ivan Trinko, ustanovljeno leta 1955 s sedežem v Čedadu, ki je sicer zunaj slovenskega etničnega prostora. "Nastalo je kot prvo v naši pokrajini, takrat se je začelo razvijati naše organizirano kulturno življenje na tem prostoru," razlaga Iole Namor, sedanja predsednica društva. To je na začetku delovalo v zelo težkih razmerah, časih napetosti zaradi hladne vojne, zato je bilo delno tudi politična organizacija, pravi Namorjeva. "Združevalo je vse intelektualce, delavce in duhovnike, ki so si najprej prizadevali za priznanje tukajšnje manjšine, kar smo dosegli šele leta 2001 z zaščitnim zakonom. Danes društvo deluje predvsem v Čedadu kot izložba slovenske kulture in ustvarjalnosti, s katero predstavljamo umetnike in ustvarjalce v slovenskem jeziku tako iz našega prostora kot iz matične Slovenije in poskušamo promovirati slovenski jezik in kulturo," dodaja sogovornica. Skrbi pa jo nekaj drugega: "Od leta 1955, 1960 so si naši kulturni delavci zelo prizadevali razvijati stike s Posočjem, s sosedi, s katerimi smo stoletja živeli skupaj in nas je najbolj ločila prav meja po pariški mirovni konferenci. Padec meje smo pozdravili z velikim praznovanjem na vseh mejnih prehodih, tudi najmanjših. Naivno smo bili prepričani, da se bodo stiki in povezave, ki so jih naši predniki razvijali z velikimi težavami, po padcu meje okrepili in bomo živeli bolj povezano. Pa ni res: vtis je, da je med nami nastala neka nova nevidna meja, izvirajoča iz nezanimanja, indiferentnosti, kar je zelo boleče."

Z njo se strinja tudi Fabio Bonini, predsednik društva Srebrna kaplja, ki združuje predvsem upokojence. "Soška dolina je po zraku od nas oddaljena pet kilometrov, zadnji podatki kažejo, da je imela 900.000 prenočitev, v vsej Benečiji (skupno poimenovanje za Nediške in Terske doline ter Rezijo, op. p.) pa jih ne dosežemo niti 20.000. Nekaj ne funkcionira," poudarja Bonini in kot težavo izpostavlja razdrobljenost in nepovezanost. "Občina Dreka je imela po vojni 1100 prebivalcev, danes jih ima formalno 90, realno pa 62. Turizem je v glavnem gospodarska panoga, ampak če ljudem ne daš možnosti, da s turizmom preživijo, turizma ni."

Iz pogovora s predstavniki slovenskih organizacij v Italiji pa je mogoče razbrati še eno težavo: staranje prebivalstva in s tem tudi članstva v društvih. Katja Canalaz je predsednica društva DM+, ki namensko povezuje mlade pripadnike manjšine. Želijo, da bi se pogosteje vključevali v društva in v njih prevzemali aktivno vlogo, zato jim ponujajo tudi mentorstvo. "Če želimo doseči preobrat, morajo društva sama mentorirati mlade, jim predajati znanje. Enostavno je reči 'Vi ste mladi, imate nova znanja, naredite nekaj'. Mladi potrebujejo znanje in izkušnje, ki jih imajo starejši člani odborov. To želimo povezati," poudarja sogovornica.

Prvi otrok po 60 letih

Da mladi želijo ostati tukaj, tudi na podeželju, pripovedujeta tudi Vida Rucli in Dora Ciccone iz vasi Topolovo v občini Grmek v Rečanski dolini, čisto blizu meje s Slovenijo in s pogledom na Kolovrat. Obe sta se po študiju vrnili v Benečijo in se naselili v vasi, kjer je v začetku 20. stoletja živelo skoraj 400 prebivalcev in je bila ena največjih v Nadiških dolinah. Danes je v vasi 25 prebivalcev, ob Vidi in Dori še dva mlada, nekaj starostnikov, ki so tukaj preživeli vse življenje, in nekaj družin. Nedavno se je prvič po 60 letih v vasi rodil otrok. "S prijatelji smo ustanovili društvo Robida, izdajamo tudi revijo s tem naslovom. Ime je bilo izbrano kot simbol, robida je prva rastlina, ki zraste na zapuščenem kraju, zahteva pa tudi vsakodnevno nego in skrb," pove Vida, ki je študirala arhitekturo v Ljubljani in Bruslju. V družini so vedno govorili slovensko, obiskovala je šolo v Špetru in slovenščina ji je bolj domača kot Dori, ki je sicer tudi hodila v dvojezično šolo, a je doma govorila v narečju z očetom in nono, medtem ko je njena mama Italijanka, študirala pa je v Rimu. Od 1994. do lani je v vasi vsako leto v juliju potekal festival Postaja Topolove, ki je privabil umetnike z vsega sveta, ukvarjali so se s temami identitete, meje, zapuščenosti. "Kot otroci smo rasli v tem okolju, kamor so prihajali tudi slovenski umetniki, igralci, režiserji, pesniki, zato smo imeli lep stik tudi s Slovenijo," razlaga Vida.

Zdaj se v vasi, kjer po ozkih uličicah med majhnimi hišami ni dovoljen avtomobilski promet, na različne načine ukvarjajo z revitalizacijo zapuščenega prostora. Vzdržujejo krajino, odprli so majhen kolektivni prostor, imenovan Izba, ki je bar za skupnost v vasi in obiskovalce poleti, pa tudi turiste, ki pridejo mimo peš ali s kolesom. "Ponujamo umetniške rezidence, s katerimi ostajamo v stiku s sodobnim življenjem v mestih," pravi Vida in našteje, da ohranjajo povezave z Ljubljano, Amsterdamom, Benetkami, Rimom, Berlinom. Na vprašanje, s čim se pravzaprav preživljajo, odgovori, da je to na splošno ključno vprašanje teh krajev. "Dora je zaposlena na Inštitutu za slovensko kulturo v Špetru, Aljaž trikrat na teden uči v Novi Gorici. Sama se ukvarjam z Robido, ki se je začela kot prostočasna in prostovoljna dejavnost, zato še razmišljamo, kako jo spremeniti v delo." Nekaj zaslužijo z grafičnim oblikovanjem in ilustracijami za različna društva, s čimer tudi ostajajo povezani z manjšinsko skupnostjo. "Vsa manjšinska društva so vesela ljudi, ki se hočejo ustaliti tukaj, zato jih podprejo po svojih najboljših močeh," pravi Vida. Vendar se tudi njej, kot Katji Canalaz, zdi problematično, da si društva ne prizadevajo bolj za pomladitev tako članstva kot svojih programov.

O prihodnosti pod novo italijansko vlado se tokrat nismo pogovarjali. Naj ostane še kak razlog, da se v čudovite kraje pod Kaninom, Matajurjem in Kolovratom, ob Nadižo in Sočo še kdaj vrnemo.