Razumem, da je bilo številnim zdravnikom težko brati moj članek Nasilje v medicini (Večer v nedeljo, 30. junija 2019), v katerem sem navedel veliko dokazov, da je medicinsko osebje z zdravniki na čelu bolj nasilno do pacientov, kot so pacienti do medicinskega osebja. V svojem odgovoru (teden dni kasneje v Večeru v nedeljo) tem dejstvom ni ugovarjal zdravnik Samir Šabić, je pa bolj ali manj komentiral mojo interpretacijo teh dejstev.
Namesto dokazovanja, da medicinskega nasilja ni ali da ga ni v tolikšni meri, kot sem navedel, da ga je, se je g. Šabić lotil sloga mojega pisanja, analize mojih interpretacij in na koncu moje osebnosti, vse z namenom razvrednotiti avtorja in tako bralce prepričati, da mi ne smejo zaupati. Najprej mi podtakne, da sem "marginaliziral smrt dveh zdravnikov", kar "je vsaj moralno-etično sporno, če ne zavržno mišljenje".
Niti z besedico nisem marginaliziral smrti dveh zdravnikov, opozoril sem na prepogosto omenjanje teh dveh izjemno redkih tragičnih primerov in njihovo zlorabo s strani zdravnikov in njihovih organizacij, kar sem podkrepil z izjavo zdravnice: "Pri nas je pa tako, vsaj kar se s kolegi pogovarjamo, kot da smo mi neko potrošno blago. Če te v službi ustrelijo, te pač ustrelijo. Če prideš domov, prideš. In to je to."
Kot da bi bili umori zdravnikov dnevni pojav in da zdravnik nikoli ne ve, ali bo ustreljen ali ne, njegova družina pa vsak dan trepetala, ali bo prišel domov ali pa ne. G. Šabič to skrajnje neumno in primitivno izjavo označi kot "nekoliko pretirano", jaz pa kot "nesramno pretiravanje". In? Če zdravnica izjavi, da so zdravniki potrošno blago, je za zdravnika Šabića vse v redu, če jaz napišem, da so bolniki potrošno blago, potem je to nedopustno, sovražno.
Zdravnikov ne obtožujem rednega, celo nesramnega pretiravanja, kot to trdi g. Šabić. Navajam dejstva. Tudi g. Šabič pretirava, ko zapiše o "stikih s preštevilnimi pacienti". Morda ima v svoji ordinaciji preveč pacientov, a na splošno to ne velja. V številnih javnih objavah, tudi v Večeru, sem navajal dokaze, da imamo v Sloveniji na prebivalca enako število zdravnikov kot v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in več kot na Japonskem, česar nikoli noben zdravnik ni niti omenil. Vsi so pretiravali z izjavami, da v Sloveniji zdravnikov zelo primanjkuje.
Javno sem opozoril na pretiravanje pri opisovanju, kako kirurgom v času operacij v mariborskem UKC znoj kaplja s čela in ogroža življenja bolnikov in kako je treba zbrati prostovoljne prispevke za nakup klimatskih naprav. Ob tem sem navedel podatek, da je ta isti UKC zgolj za provizijo podjetju, ki je organiziralo pomoč reških anesteziologov porabilo denarja za najmanj 900 klimatskih naprav, po nekaterih podatkih celo za 2700.
Nesramno so zdravniki pretiravali o uspehih otroške srčne kirurgije, o velikih dosežkih presejalnih programov in še bi lahko našteval. O vsem tem sem javno pisal, a nihče ni dokazal, da sem pisal neresnice.
Na več mestih mi zdravnik Šabić očita, da nisem nič napisal o alternativcih in o nasilju v drugih poklicih. Prvič, to ni bila tema, in drugič, to ne more biti niti najmanjše opravičilo za medicinsko nasilje.
G. Šabić ni pazljivo bral mojega članka, saj mi podtika nekaj izjav, ki jih nisem zapisal. Na primer, da sem "generaliziral (dejansko) aroganco posameznih zdravnikov", da zdravnikom, ki ravnajo v skladu z uradno medicino, ni mesta v medicini, da zdravniki delujejo izključno tako, da skrbijo za svoj čim ugodnejši položaj, da sem potegnil vzporednico med vojnim zločinom in poslanstvom zdravniške službe ipd. Nobene vzporednice ni bilo, so le dokazi, da so zdravniki navadni ljudje in da zmorejo biti tudi zločinci v vojni in v miru.
G. Šabić zapiše, da imam nerazumljivo sovražno naravnanost proti medicinskemu osebju, da sodim med zlonamerne nestrokovnjake (očitno so dobrodošli le dobronamerni nestrokovnjaki), da širim sovražni govor, da zavajam javnost. Sami tehtni argumenti, da medicinskega nasilja ni! Seveda, nič od naštetega ni res, a kaže, kako zdravnik doživlja predstavitev dejstev o medicinskem nasilju. Medicina naj bi bila nedotakljiva, vsakega, ki si drzne kaj kritičnega napisati, je treba človeško razvrednotiti, razglasiti za sovražnika, za neverodostojnega, nevarnega in ga je treba seveda utišati. Če zdravstveni establišment želi pošteno ugotoviti resnične vzroke za nasilje v sistemu, je edino prav, da o tem odpre javno in strpno razpravo, v kateri morajo imeti pravico povedati svoje mnenje tudi državljani. Nasilneže bi morali spraševati, zakaj so nasilni in ne šteti, kolikokrat je bil posamezni zdravnik deležen subjektivnega občutka nasilja. Tako je celotna raziskava o nasilju nad zdravniki videti kot dodaten argument, da je treba nujno izboljšati standard finančno, zdravstveno in življenjsko ogroženih zdravnikov.
Čeprav se zelo izogibam diskusijam, ko se namesto argumentov začne pogovor o avtorju, naj zaradi bralcev, ki ne poznajo mojega dolgoletnega publicističnega dela, omenim, da nimam nobenih negativnih (pravzaprav nobenih pomembnejših) izkušenj z medicino, nobenih travm, nobenih zamer, jeze, kaj šele sovraštva. Večkrat sem zapisal, da zelo spoštujem medicinsko osebje (posebej spoštujem delo medicinskih sester), da je zdravniški poklic edinstven. Reševati življenja, pomagati v najhujših stiskah je izjemno delo, a vendar gre za serviserje naših teles, katerih delo imamo pravico ocenjevati, saj smo mi naročniki in plačniki medicinskih storitev. Za naše zdravje in naša življenja gre.
Opozoril sem na širšo sliko nasilja v medicini, ki je drugačna od kričanja, loputanja z vrati ali groženj s strani bolnikov. Fokus Zdravniške zbornice kot paradržavnega organa, ki pomembno vpliva na zdravje državljanov, zgolj na nasilje nad zdravniki je krivičen, enostranski in za trpeče (paciente iz lat. patiens = trpeč) žaljiv. Seveda je nedopustno vsakršno nasilje, a nasilje nad resnico je videti le nasilje pacientov, ki je najpogosteje naraven človeški revolt zoper obstoječi sistem, iz katerega se zdravniki hočejo izločiti, ko je treba prevzeti odgovornost za njegovo slabo delovanje.
Ivan Soče, Maribor