Bliža se osmi marec, dan, ko se poklonimo nežnejšemu spolu. Kot dobro vemo, gre za mednarodni praznik žensk in obenem za doseg enakopravnosti na socialni, politični in ekonomski sferi. Če v svetu za glavno protagonistko izberemo Claro Zetkin, bi na naših tleh morebiti slednje porekli za Marijo Urbas, ki je kot prva Slovenka doktorirala na univerzi v Gradcu.
Kaj pa vino in ženske? Prav zanimivo zveni. Izstrelimo lahko ducat moških predstavnikov s sortnim poimenovanjem, kot so chardonnay, sauvignon, modri pinot, cabernet sauvignon, ki dihajo na svetovljanske škrge, a je med nami tudi ducat ženskih zvenov, ki slišijo na ime bodisi avtohtone pinele, rebule, malvazije, modre frankinje, modre portugalke in podobno. Kakor da bi ravno poimenovanje "vino" v obliki srednjega spola tudi v tej dimenziji podalo lingvistično enakopravnost, kar je izredno in na prvo žogo niti ne toliko opazno.

Žensko in moško vino

Vino je živa stvar, ki išče doživetja in razumevanje po subjektivnih senzoričnih nazorih. Težko govorimo o stereotipnih okusih, saj so ti povezani z našimi občutki, razpoloženjem, značajem in podobnimi stvarmi. Če potrebujemo ali iščemo nežnost, jo po navadi najdemo v sladkorju, nežnih taninih, ne previsokem alkoholu, v poudarjeni aromatiki, in seveda na drugi strani, če iščemo dinamiko, dogajanje, domala celo divjaštvo, ga prej najdemo v surovih mišicah cabernet sauvignona, refoška, barola ali barbaresca.

Ženske poznavalke

Morda bo zvenelo nekorektno, a moškim se skozi zgodovino pripisuje večje poznavanje vin, kar bi z večjo gotovostjo lahko trdili za davno preteklost, danes pa je scena drugačna, bolj pisana in enakovrednejša. Ne pozabimo, da imate, drage dame, bistveno bolj razvite čute za senzorično opisovanje in ocenjevanje vin kot moški, kar je odlično izhodišče za izpopolnjevanje in vinsko briljiranje na tej sceni.
Če začnemo z zgodovinsko platformo, ne moremo mimo svetovno znane vdove in prve poslovne vinske dame 19. stoletja, Madame Clicquot iz znane šampanjske hiše Veuve Clicquot, ki je v veliki meri zaslužna, da danes poznamo takšen šampanjec, kot v resnici je, torej brez usedlin. V svoje kleti je vabila vojake, ki so ponesli slavo mehurčkov vse tja do ruskega dvora, ki je tako postal najmočnejši odjemalec. Rusi so takrat šampanjcu rekli "klikovskoje". V današnjih profesionalno strokovnih krogih veljata za izredno ugledni poznavalki Jancis Robinson in Caroline Gilby, obe po stroki master of wine, kar pomeni, da sta dosegli vse, kar je moč doseči. Obe dami smo že gostili na slovenskih tleh, predvsem Caroline je treba izpostaviti, saj je veliko postorila za prepoznavnost Goriških brd na svetovnem zemljevidu najboljših vinskih regij. Ravno tu smo Štajerci premalo ponosni in prodorni, da pokažemo svoj bogati repertoar in ga lansiramo na svetovni zemljevid. Kdo ve, morda pa nas v prihodnosti prepozna kakšna nova Caroline Gilby.
"Vino je močno, kralj je močnejši, ženske še bolj, resnica pa je močnejša od vsega," je nekoč dejal Martin Luther. In če je v eni steklenici penečega se vina 50 milijonov mehurčkov in če je Marie Antoinette žrtvovala obliko svojih prsi za šampanjski coupe kozarec, se mi poraja misel, iz česa bomo mehurčke okušali v dobi silikona.