Še en vikend polmaratonskih presežkov je minil. Najprej se pomudimo pri najboljšem tekaču med slovenskimi predsedniki. Z na novo obnovljeno tekaško samozavestjo, ki si jo je nabildal na nedavnem obisku v Etiopiji, domovini novodobnih tekaških šampionov, je domala v vseh slovenskih tabloidih napovedoval nov osebni rekord. V napovedih se gospod predsednik nič ne razlikuje od večine, ki so v nedeljo stali na startni črti deževnega Ljubljanskega maratona. Organizirano pač tečemo zato, da se v tekaški množici aktivira čredni nagon, ki posamezniku precej olajša doseganje najboljših (imaginarnih) osebnih znamk. Najboljši elitni tekači so pač tako hitri, da živijo na drugem tekaškem planetu, korelacije med njimi in rekreativci ni nobene.
Nekaj je med črednimi tekači tudi sociologov, ki jih tak čredni način teka odbija, a morajo sodelovati, da se lahko pri svojih izsledkih sklicujejo na opazovanje črede z udeležbo. Nekateri celo zanikujejo čredo, poskušajo biti njena antiteza z namernim počasnim tekom. Prakticiranje takšne zenovske oblike teka v praksi organizatorjem ni najbolj pri srcu, kar se kaže v tem, da imajo za takšne tekaške modele pripravljene bridke, celo nasilne časovne zapore. Zapore cest niso poceni, za organizatorja pomenijo zgolj nepotreben strošek. Predstavljate si kaos v prestolnici, ko bi si kak transcedentalni tekaški primerek vzel čas zase in svoj maraton zavlekel v ponedeljek. Že itak večina netekačev folklorno izdatno pizdaka nad delno zaporo cest znotraj ljubljanskega ringa. Največ pa imajo o tekaški čredi itak povedati tisti, ki jo opazujejo popolnoma od zunaj. Njihove reakcije, ki so pravzaprav prava knjižica življenjskih modrosti, so ob selfijih nastopajočih zabasale družabne kanale.
Napovedi rekordov so sila nehvaležne. Marsikaj se lahko zalomi, tek je kljub svoji preprostosti zelo zapletena in kompleksna aktivnost, ki jo velika večina rekreativcev vsaj podzavestno podcenjuje, davek pa plačuje v obliki kroničnih poškodb in s tem gore denarja, ki jo tekaška industrija spretno počrpa iz žepov nadebudnih tekačev. Pod težo svojih javnih napovedi se je zgrudil tudi gospod predsednik. Z rezultatom 1:53:13 je dosegel 1819. mesto v moški konkurenci na polmaratonski razdalji. Od prvega moža države je bilo hitrejših tudi 400 tekačic. Bistveno bolje je šlo v nedeljo v sončni Valencii Kenijcu Abrahamu Kiptumu, ki rekorda ni napovedoval, na koncu pa je z izjemnim časom 58:18 postavil svetovni rekord. Ta rekord je tako izjemen kot nedavni berlinski Kipchogejev rekord na celi maratonski trasi. Magična meja dveh ur, ki jo zdaj začudeni gospod predsednik, da ni vsako leto boljši, tako kot je vino, še varno prebija, je pravzaprav vprašanje neposredne maratonske prihodnosti.
Po lanskem nepredvidenem obvozu, ki je naredil Ljubljanski maraton najdaljši na svetu, so bili organizatorji, kljub temu da so pripeljali odlične tekače, zadržani v napovedih rekorda. Pa se jim je v nasprotju z gospodom obrestovalo. Izdatno. Etiopijec Sisay Lemma Kasaye je dosegel nenadejano fenomenalen čas, dve sekundi pod 2:05, kar zdaj Ljubljanski maraton umešča takoj pod elitno združbo najbolj prestižnih maratonov na svetu. Lemma je organizatorjem verjetno pritekel sveti gral, zlati znak IAAF, sebi pa 60 tisoč evrov. In če jih bo pametno naložil, tako kot jih je eden od kenijskih zmagovalcev pred leti z nakupom dveh ducatov krav, bo lahko od tega živelo celotno širše sorodstvo. Tako življenjsko je pomemben je tek/beg v tretjem svetu. Za organizatorje, ki trkajo na vrata prvega sveta, pa je rezultat priložnost, da naslednje leto svoj proračun in dobiček oplemenitijo s tako želenimi sponzorskimi vložki iz tujine. Ob tem pa vam bodo razlagali, kako pomembna je množičnost prireditve in s tem njihov doprinesek k zdravemu načinu življenja nacije.
In organizatorji Ljubljanskega maratona tekače povrh še prepričujejo, koliko naj bi rekreativnim tekačem pomenilo, če lahko na startu stojijo s tistimi, ki so del svetovne elite. Torej s tistimi, ki tečejo za preživetje in boljše življenje, ne pa za rekreacijo in zabavo. Organizatorji nam želijo sporočiti, podobno kot je sporočal plakat Marine Abramović za letošnjo jubilejno 50. Barcolano - da smo vsi skupaj na istem čolnu. Na Ljubljanskem maratonu so k sreči globalna razmerja obrnjena na glavo. Pozitivni apartheid. Najboljši kenijski in etiopski tekači so postrojeni udobno ob startni črti, z dovolj prostora, brez gneče. Vsi ostali tekači pa se za njimi za tesno zaprtimi ogradami gnetejo kot kokoši v baterijski reji. Baterijska reja pa vemo, da se v proizvodnji zaradi etične nevzdržnosti opušča. Rekreativni tekači lahko na primer pred startom v boksu za nekaj minut podoživijo razkošje sprejemnih begunskih centrov. In prav je, da zmagovalcev za fotopriložnost ni uspelo ugrabiti predsedniku države, ampak da so se z njimi srečali afriški prosilci za mednarodno zaščito.