Po šestih letih poskusov in zapletov sva končno postavila podplate na eno najlepših pohodniških poti na svetu, West Highland Way. Prvi dan se je začel in končal zelo škotsko.
Začnimo s priznanjem
Da je rana ura zlata ura, me nikoli ni zares mikalo preveriti. Medtem ko se Irena celo za vikend spravi iz postelje pred sosedovimi kurami, jaz raje tekmujem z njihovo mačko. A tistega jutra, v tesni hotelski sobici na letališču v Glasgowu, je tudi mene vznemirjenje vrglo na stopala, preden se je dodobra zdanilo. Pred nama je bila prva od sedmih etap poti po Škotskem višavju. Konec heca, zdaj gre zares.
Ampak najprej sva morala sebe in najin velikanski kovček spraviti do obeliska v kraju Milngavie, ki označuje začetek poti West Higland Way.
Sledi priznanje. Glejte, nisva več rosno mlada, zato sva si na najini pustolovščini privoščila znatno olajšavo. Lahko bi bila purista in si v nahrbtnike stlačila vsak po petnajst kilogramov majic, hlač, nogavic, spodnjic, jop, puloverjev, vetrovk, polnilcev, knjig in ostalih nujnosti na takšnem potovanju. Midva pa sva se odločila tukaj unovčiti veteranskega jokerja in izkoristiti možnost, ki jo ponujajo servisi za prevoz kovčka od etape do etape. Stvar deluje odlično - na spletu naklikaš datume svojih postankov in nazive vseh prenočišč, nato pa jim pred začetkom pohoda predaš kovček. Prijazni gospodje ti ga s kombijem vsak dan dostavijo pred vrata sobe, naslednje jutro pa ga na istem mestu spet poberejo. Poanta je navsezadnje hoja in ne ukrivljen hrbet. Skratka - najbolje porabljenih sto evrov. Konec priznanja.
Medtem ko ste brali o najini prtljažni bližnjici in se muzali nad najino lenobo, sva midva že pozajtrkovala. Nič posebnega sicer, klasičen angleški zajtrk s črnim pudingom, nekakšno krvavico, ki je bila na voljo prav zares povsod. Po zajtrku se nama je namreč že pošteno mudilo v dvajset kilometrov oddaljeni Milngavie, kjer sva morala najkasneje čez pol ure oddati kovček. Google je pot ocenil na 15 minut, midva sva jih potrebovala 35. In za zamujanje krivim izključno taksista z imenom Mansur.
Koristen in še kaj
Ko nama je Mansur prijazno pomagal spraviti kovček in nahrbtnika v prtljažnik svoje škode, je razložil, da njegovo ime v arabščini pomeni "koristen". Tip je gotovo moral imeti še kakšno drugo ime, nekaj, kar bi pomenilo "zanič navigator". Zataknilo se je že pri cilju vožnje. Povedal sem mu, da greva v Milngavie, a Mansur ni še nikoli slišal za ta kraj. Že mogoče, da sem usekal mimo z izgovorjavo, sem pomislil in mu naslov napisal na list papirja. Namrščil je obrvi, dvignil ramena in spet odkimal. Irena je že tapkala s kazalcem na uro, ki je bridko odštevala izgubljene minute, tako da se je vdal in vtipkal naslov v telefon. Stric Google je nemudoma vedel kam.
Mansur je pohodil plin in vehementno zavil v krožni promet - v napačno smer. Zasadil sem nohte v armaturno ploščo in panično siknil skozi stisnjene zobe. "Smrt" je bila prva beseda, ki mi je planila skozi možgane, "Škotska" je bila druga in "levo" je bila tretja. Seveda, bili smo na Škotskem, tu moraš voziti v napačno smer. A, povem vam, moj razum je v vsakem križišču vlekel na plan paniko, tako da sem težko istočasno procesiral gosto besedičenje sicer prav prijaznega šoferja. Poučuje arabščino, pet let vozi taksi, po dveh splavih sta z ženo le dobila dva otroka, vsi trije so trenutno v Pakistanu, še nikoli ni vozil Slovencev ... Nazadnje smo nekako le našli ta zagonetni Milngavie, a bil sem prešvican, še preden se je pohod začel.
Poslovila sva se od Mansurja in oddala kovček na dogovorjenem mestu v roke mrkih možakarjev, ki so nekajkrat dramatično pogledali na uro, preden so naju pozdravili.
Začetek po škotsko
Niso pa bili mrki le oni. Kakor hitro se je kombi odpeljal in sva ostala sama z nahrbtniki in dvajsetimi kilometri poti pred seboj, naju je pozdravilo škotsko vreme. In ko rečem škotsko vreme, mislim na dež. To ni dež, kakršnega smo vajeni pri nas, kjer lije z neba navpično navzdol in če si daš nad glavo dežnik, bo glava pod njim suha. Na Škotskem ne dežuje tako srdito, kot zna pri nas, a kapljice nekako nimajo smeri. Kot da bi visele v zraku, medtem ko stopaš skoz njih. Kadar je deževalo, in prve dneve je deževalo pogosto, je bila do tal segajoča pelerina edina mogoča zaščita. "Pelerina je zakon," je postala mantra, po kateri sva z Ireno pogosto segala.
V pelerinah sva tudi na najini prvi škotski fotografiji, pred dva metra visokem kamnu z oznako West Higland Way. Leta 1980 so po predlogu Toma Hunterja, enega od idejnih očetov te pohodniške poti, postavili ta kamen na trg Doulgas Street v simpatično majhnem mestecu Milngavie in tako določili uraden začetek takrat edine večdnevne pohodniške poti na Škotskem.
Prvi koraki po poti so bili za naju bolj čustveni, kot sva si mislila. Šest let planiranja, dva ponesrečena poskusa in meseci priprav. In zdaj končno hodiva prvi kilometer. Pa četudi v pelerinah.
Končno na WHW
Začetek poti kontinentalnega Evropejca zelo nežno vpelje v škotsko pokrajino. Najprej skozi mestni park, poln z mahom obraščenega drevja, potem pa na odprto prostranstvo, kakršno bi našli tudi kje v Sloveniji. Le da naše krave tu zamenjajo ovce. Vodič za ta del poti ni obljubljal kakšnih omembe vrednih gora, ampak pokrajina se je vseeno ves čas nežno dvigala in spuščala, zelene valove so prekinjali le nizki, iz kamna grajeni zidovi med posameznimi pašniki.
Po približno desetih kilometrih sva brez opaznega sopihanja prispela do prve gruče hišk. Majhen lokal je obljubljal odlične sendviče in sladoled. Sicer je sladoled v večini primerov boljša opcija, ampak tako, pod pelerino, so naju tokrat nagovorili sendviči. Pri pultu me je rdečelas mladenič prestrašil s svojim trdim škotskim naglasom, da sem na koncu samo s prstom pokazal na sendvič. Irena je bila bolj pogumna in je naročila "chicken sandwich". To je sprožilo cel dialog, od katerega sem razumel samo tisto polovico, ki jo je izgovarjala moja draga. Ko ji je rdečelasec nakazal, da bo treba malo počakati, mi je v smehu priznala, da je tudi ona razumela samo svoj del. Po desetih minutah ji je fant dostavil topel sendvič in zanj zaračunal deset funtov. No, saj je teknil, a morda bi kljub dežju morala naročiti sladoled.
Druga polovica poti je bil vsaj meni verjetno najmanj zanimiv del celotnega tedna. Večji del sva hodila po asfaltu, kar je odlična podlaga za avtomobile, a slaba za kolena z več kot štirimi desetletji redne rabe. Zadnje kilometre sem škripal kot stoenka, ki je imela zadnji servis sredi devetdesetih.
"O, poglej to krasno cvetoče drevo."
"O, a niso čudovite te majhne trgovinice?"
"O, glej, poniji."
Irena je vedno nalezljivo dobre volje, tako da sem do vasi Drymen odmislil kolena in začel uživati v okolici. Ko odpreš srce, odpreš oči, pravijo.
Zaključek po škotsko
Najina prva etapa se je končala. In to je bilo treba proslaviti. Kakšno srečno naključje, da je le 100 metrov od najine nastanitve stal najstarejši pub na Škotskem.
Clachan Inn ti požene kri po ožilju takoj, ko vstopiš. Zunaj dež, nikjer žive duše, notri pa gneča do stropa, žvenketanje kozarcev, vonj po ognju, topli hrani, pivu in viskiju. Ker nisva imela rezervacije, sva kar pri šanku prestopala z ene utrujene noge na drugo in se tolažila z odličnim točenim pivom. Po desetih minutah naju je natakar posedel k mizi, kjer sta že sedeli dve ženski srednjih let. Očitno je deljenje mize tu del folklore. Ne predstavljam si, da bi se kaj takega lahko zgodilo v kakšnem slovenskem mestu.
Bili sta prijetni Nizozemki in ob novi rundi pijače nam je pogovor hitro stekel. Ena je bila učiteljica, druga pa plesalka stepa, na West Higland Way sta bili že drugič, a jima je prvič uspelo prehoditi samo drugo polovico, tokrat pa sta načrtovali prehoditi prvi del. Ko so nam prinesli hrano, smo utihnili za nekaj minut - bila je odlična. Že drži, da je utrujenost najboljši kuhar, a tudi šef kuhinje Clachan Inna zna opletati s kuhalnico, to je treba povedati.
Napolnjen s hrano in pijačo sem imel energije dovolj samo še za tistih 100 korakov do najine liliputanske hiške, v kateri ni bilo toliko prostora, da bi odprla kovček. Ni bilo pomembno. Čas je bil za spanje ali nezavest, karkoli bo pač prišlo prej.
Naslednji dan naju je čakalo novih 23 kilometrov.
