Aljoša Hancman
Dan, ki se začne v hiši duhov in konča s hamburgerjem, krompirčkom in škotskim pivom, pač ne more biti nezanimiv, kajne? Kdor spremlja te zapiske, se bo nejevoljno spomnil, da smo zadnji del zaključili z držanjem za natrgano vrv nad prepadom, kjer na dnu čaka luža z jato lačnih piranj. Z Ireno sva utrujenih nog zaključevala četrti dan najinega pohoda po West Highland Way. Bližala sva se gostišču Drovers Inn, zloglasni, 300 let stari zgradbi, polni zgodovine, štorij in, primite se za stol, duhov.
Hiša duhov
Štorije pravijo, da so pred stoletji pastirji tod mimo gnali svoje črede krav, da bi jih prodali pri Loch Lomondu, Drovers Inn pa je bila njihova priljubljena postojanka. V tolikšnem času in pri takšnem pretoku ljudi se seveda marsikaj zgodi.
Ob zgradbi je v hudi zimi nekoč zmrznila celotna družina. Seveda nad svojim koncem nobeden od njih ni bil navdušen in zato zdaj nadlegujejo goste.
Nekemu mlademu fantu so v bližini nepridipravi ukradli čredo, ta se jim je želel maščevati, a končal obešen z drevesa ob gostišču. Tudi njegov duh pride ob večerih kdaj pa kdaj potarnat turistom na uho.
Nazadnje je tu še zgodba o dekletu, ki se je utopilo v bližnji reki. Njeno mrtvo telo so položili v sobo številka 6, tam baje še danes blodi njena nesrečna duša.
Sem odrasel moški, vsaj po kriteriju letnice rojstva, ampak ko sem šel dvignit ključe sobe, sem stiskal pesti, da na obesku ne bo šestice.
Zunanjost in notranjost Drovers Inna sta vredni svojega slovesa. Zlizano kamenje, vegasti strešniki in dotrajana okna dajejo videz stavbe, ki jo samo en srednje močan vihar loči od sesutja. Znotraj pa gladek, s čopičem stoletij počrnjen les, nagačene živali, stare slikarije, kriva tla, oklepi, meči, ščiti in še več nagačenih živali. Človek bi si predstavljal, da nama bo znotraj takšne časovne kapsule nelagodno, a iz nekega nerazložljivega razloga sva se počutila domače in sprejeto, takoj ko sva vstopila skozi škripajoča vrata. Pa še v sobo številka 6 naju niso dali.
Nočna mora
Po brutalnem dnevu za najine noge je bila najvišje na lestvici prioritet večerja. Irena si je naročila pastirsko pito, moje telo pa je izrazilo prošnjo po proteinih, tako da sem si moral privoščiti velik stejk. Ni mi bilo žal, Ireni pa tudi ne, tako da sva udarila še po sladici. Zakaj pa ne, zaslužila sva si jo.
Nekje sredi večerje sva pričela kramljati z mladima Nemcema pri sosednji mizi. Spomnil sem se ju še od prejšnjega večera, ko smo si delili spalnico v hostlu pri Rowerdenannu. Manjšemu in obilnejšemu je bilo ime Patrick, večjemu, slokemu pa Volker. Že od malih nog sta bila prijatelja, a sta, kakor se rado zgodi, izgubila stike, ko se je Volker poročil in dobil otroke. Tragedija v Patrickovih očeh, a ji bo on z vztrajnostjo in dobro voljo spremenil konec. Volker je le tu in tam dodal kakšno besedo ali pa zgolj nasmejano skomignil z rameni. Za Patricka je bil cilj izleta vrnitev v preteklost, ko so bili dnevi preprostejši, mi je pa skozi pripoved postalo jasno, da Volker nima nič proti svoji zapleteni novi sedanjosti.
Debata je bila zabavna, hrana enkratna, in ko sta se ji v želodcu pridružila še dva kozarca piva, so se noge počasi začele izklapljati. Poslovila sva se od dobrovoljnih Nemcev in odšla iskat prenočišče. Na najino presenečenje so naju nastanili v eno od hišic nasproti Drovers Inna. Vraževeren človek bi si oddahnil, če ne bi gruča hišk oddajala vibracij lovišča za serijske morilce. Na zunaj in na znotraj je bilo vse hladno, vlažno in zanikrno. Kot bi delavci sredi prenove obupali, pustili gradbeni material na tleh in odšli domov.
Rad bi rekel, da je večer minil brez incidentov. Pa ne bom. Ker ni. Kdor me pozna, ve, da je trdnost živcev ena mojih bolj čislanih lastnosti. V Drovers Innu pa nisem dobro spal. Začelo se je z mrazom, ki se vse do jutra ni pustil pregnati. Dobro, soba je slabo izolirana, bova pač spala v nogavicah. Potem je mimo velikanske zavese zdrsnilo nekaj čudnih senc. Dobro, verjetno nisva edina v teh hiškah. Nato sem zaprl oči, pa mi je nekdo začel šepetati na uho. Dobro, verjetno sem se napol potopil v čudne sanje. Ko pa je ob enih zjutraj povsem brez pametnega razloga padel s stola fen za lase, je hudič vzel šalo. Verjetno mi ni treba razlagati, da sem spal z levo roko na pohodnem čevlju, pripravljen, da ga zalučam v smer krvavih čekanov in ostrih krempljev.
Nazaj na pot
No, tudi to je bilo treba prežvečiti in obrniti stran. Končni cilj četrtega dneva hoje je bil Tyndrum, kraj z edinim rudnikom zlata na Škotskem. A to je bilo 20 kilometrov v prihodnosti, vmes pa dosti zanimivih in raznolikih pokrajinskih slik.
Pot je zavila proti severovzhodu, kjer se razdalje med osamljenimi hišami merijo v kilometrih. V Višavjih civilizacija ni vseprisotna in kar težko je bilo verjeti, kako hitro se navadiš shajati brez nje. Nekaj prvinskega, nekaj zelenega še mora utripati v naši vrsti, nekaj, kar nas pomiri, ko pogledamo proti vrhu gore ali v strugo reke. Kadarkoli se je daleč spodaj ostro zarisala avtocesta, je bilo, kot bi čarovniku sredi predstave iz rokava padla karta.
Med hojo sva vse pogosteje naletela na stare znance s poti. Pri slikovitih slapovih reke Falloch sva prehitela ozdravljenega alkoholika iz Nizozemske in njegovo škotsko ženo.
Na vrhu prelaza, kjer se je iglasti gozd zgostil, pa je mimo naju švignil samostojni pohodnik aristokratskega videza, ki je takole šinil mimo naju že tretji dan zapored. Zapomnil sem si ga, ker je nosil oblačila dragih znamk, ki niso bila niti slučajno primerna za tovrstno pohodništvo. A bil je fit, bil je nasmejan in hodil je s spoštovanja vrednim tempom.
Ob širnih pašnikih tik pred ciljem sva spet naletela na Patricka in Volkerja. Patrick je navdušeno razlagal, kako krasno je bilo preskakovati kamne v potočkih ob poti, Volker pa je, kot običajno, skomigal z rameni.
Do cilja je bil še kilometer ali dva mimo mlak in luž, vključno z legendarnim jezercem, v katero je nekoč Robert the Bruce po porazu v krvavi bitki zabrisal svoj meč. Stotine mrtvih, Robert, jezero in meč - danes zgolj tabla ob poti.
Na cilju
Če bi iz Tyndruma izbrisali vse nastanitve, restavracije, bare, pralnice in trgovine, bi ostale vsega skupaj kakšne tri ali štiri zgradbe. Turistična vasica, torej, ki so ji v vzhodni polovici številni šotori in pisani ljudje vseh sort in oblik dali nadih Woodstocka, bele hiše v vzhodnem delu pa izgled stare angleške vasi.
Lastnik najinega prenočišča naju je z listkom obvestil, da je pri zobozdravniku, in naju prosil, da si do njegovega prihoda odpočijeva na terasi za hišo. Sanjalo se mu ni, kako potrebna sva bila tuša, svežih oblačil, hladnega piva in tople hrane. Skočil sem v bližnjo trgovino po približke naštetega, in ko sem se vrnil, je bila Irena že v družbi sosedov.
Če med vrsticami niste razbrali že sami, naj povem, da je moja žena tista, ki skrbi za stike z javnostmi v naši družini. Ni mi še uspelo preveriti teorije, ampak stavil bi levo in desno roko, da bi na Antarktiki potrebovala manj kot pol ure, da bi navezala stike s prvo jato pingvinov. Meni to nikoli ni šlo, zato sem ji bil hvaležen, kadar me je seznanila z zanimivimi mimoidočimi.
Najina soseda, ostarela Američana z Aljaske, Paul in Barbara, sta vredna vsaj enega odstavka. Še posebej Paul. Možakar je štel že okoli osemdeset let, pa je leto nazaj s prijateljem zbil skupaj leseno barko in z njo mesec dni plul po reki Jukon. V tem času je naletel na več medvedov kot ljudi. In to sploh ni bil njegov najdrznejši podvig, povezan z reko Jukon. Ko je bil še mulec, je s tremi prijatelji ob njej in na njej prepotoval skoraj 3000 kilometrov dolgo pot od Kanade do arktičnega kroga, o podvigu so na National Geographicu posneli dokumentarni film Yukon Passage. "Here he goes again," je naveličano dahnila njegova žena Barbara, ko mi je želel film pokazati na YouTubu.
Dokumentarec je vsekakor vreden ogleda, še posebej, če se želite odvaditi jadikovanja glede strmine bližnjega hriba in temperatur naših decembrov. Jaz sem na srečo ogled takrat še preložil in dovolil nogam zasluženo dozo preklinjanja njihovega lastnika, ko sem jih zvečer nežno položil pod odejo in jih obvestil, da nas naslednji dan čaka najdaljša etapa pohoda - 34 kilometrov do Kingshousa.
