Matic Sever
Jesen je čas za čistko. Žal tako ta letni čas še vedno dojema preveč Slovencev in tako za zimo okoli hiš ostane bore malo. Bistvo trajnic je ravno odlično ponazarjanje in celo poudarjanje letnih časov v vrtnem prostoru, zakaj bi torej zgodbo tako grobo z enim zamahom končali že oktobra ali novembra? Številne vrste imajo močna stebla, ki uspešno kljubujejo tudi snegu. S posušenimi trajnicami lahko vrt s spretnim kombiniranjem s številnimi lesnatimi rastlinami in tudi zimzelenimi vrstami nekako ponovno oživi. Pred nami se tako prikaže nova slika, ki lahko vsebuje zanimive kontraste.
Vrt naj bo pisan vse leto
Trave postanejo zlate, nato različnih oker odtenkov in kar izstopajo ob temnih lovorikovcih ali tisah. Vrtne kresnice (Astilbe spp.) so rjaste barve, cvetna stebla host z razprtimi semenskimi kapsulami so obarvana temno ali sivkasto, strašnice (Sanguisorba spp.) in oman (Inula spp.) skoraj počrnijo … Pojavi se nova barvna paleta, ki sicer ni tako živobarvna, a je primerna letnemu času. Tudi oblike in gibanje suhih listov in stebel štejejo, vrt tako ostaja živ, vsebina je še vedno tu. Tako ne dopustimo, da z odpadanjem listov z dreves odpade tudi vsa vsebina in postane vse kot prazen oder, kjer žaromet nima kaj obsijati.
Ostanejo zelene
Čeprav spomladi, ko nakupimo večino zelnatih trajnic, gledamo predvsem na cvetove in barve, zimzelenost pa pogosto spregledamo, je ta v tem času še kako v ospredju. Med okrasnimi travami poznamo kar nekaj res lepih, ki pozno jeseni in pozimi obdržijo zanimive barve listov. Ti niso vedno samo zeleni, temveč so tudi rumeni ali kremno beli, kakršne najdemo pri ošimskem šašu (Carex oshimensis Evergold), oranžnozeleni Carex testacei, zelene liste z ozko kremno obrobo pa pri sortah morrowijevega šaša (Carex morrowii). Tudi črna je na voljo, in to pri nizki rastlini, ki je le podobna travi. Pišem o črni kačji bradi (Ophiopogon planiscapus Nigrescens), s katero lahko popestrimo tudi cvetlične lonce in korita. Podobno rabo lahko uberemo pri modrikastosivih travah bilnicah, kot so sinjemodre (Festuca glauca) in pepelaste (F. cinerea).
Če pa trave niso dovolj, lahko izbiramo med nekaj čudovitimi zimzelenimi praprotmi. Jelenov jezik ima bleščeče celorobe liste, če pa želimo rastlinsko zeleno čipko, si posadimo sklope podlesnic (Polystichum setiferum) ali postavne glistovnice (Dryopteris affinis). Za velike liste z voščeno prevleko poskrbijo že dolgo sajene trajnice bergenije (Bergenia cordifolia). Če jih posadimo na bolj sončno lego, se jim listi pogosto lepo rdeče obarvajo. Med pokrovnimi rastlinami je tudi nekaj odličnih zimzelenih trajnic, ki z gostimi pokrovi poganjkov preprečujejo rast plevelom in marsikje uspešno nadomeščajo trato. Take so lipice (Epimedium spp.), navadni zimzeleni (Vinca minor) in debelačka ali pahisandra (Pachysandra terminalis).
Prvi cvetovi
Kljub dobremu izboru, ki sem ga opisal zgoraj, vem, da je med vami kar nekaj takih, ki še vedno iščete omembo kakšne cvetoče trajnice. Če je zima prava, s snežno odejo in temperaturami pod ničlo, potem bomo morali na celini na prve cvetove počakati do februarja ali celo marca. Ker pa je pravih zim bore malo, se prvi zvončki včasih pokažejo že decembra in januarja, pa tudi zlato rumena jarica (Eranthis hyemalis) jim dela družbo.
Največje cvetove pozimi pa nam bodo ponudili telohi. Že med črnimi telohi (Helleborus niger) najdemo sorte, ki zacvetijo prej, a tudi naša divja različica se prebudi že ob prvih toplejših dneh. Če si želimo še kaj drugega kot belo, potem bomo morali vseeno počakati na konec zime, ko na plano pokukajo rožnati, rumeni, rdeči, vijolični in tudi skoraj črni cvetovi križancev vrtnega ali orientalskega teloha. Ne spreglejmo še ene dodatne vrednosti obeh telohov: imata zimzelene liste, ki se lepo ujemajo v zimski kombinaciji s praprotmi in travami.
