Ni sicer jasno, ali je lahko na istem prostoru več šesterk naenkrat, seveda na primerni razdalji med skupinicami, a usode ne velja izzivati in bo večina pač martinovala doma, v družinskem krogu.

Lahko nas prikrajšajo za množično praznovanje, ne morejo pa nam vzeti martinovanja. Se bomo pač s kozarcem novega, mladega vina od mošta poslovili drugače, kot smo bili vajeni. Z mislijo, da ostane napoved vinarjev, da bo vino letošnje trgatve odlično.

Dodamo jabolka, tudi kutine

Ker je mlado vino včasih tudi malce navihano in rado hitro stopi v glavo, je nujno poskrbeti, da misli ostanejo bistre. Torej spremembo mošta v vino pospremiti z primerno hrano. Tradicija zapoveduje gosko in mlince pa rdeče zelje, a tudi račka je lahko pravšnja rešitev. Novodobni trendi bi se sprijaznili celo s piščancem ali kopunom, ni pa jih malo, ki tradicijo zanemarijo in se na krožniku znajde kakršnokoli meso. Le da se poda k vinu. In da je na krožniku še kakšna spremljava, značilna za jesen, kostanj, buča, kutina, suhe slive in jabolko na primer. Ali pa rdeča pesa.

Kaj torej pripraviti, da bo v skladu s tradicijo in da se ne izneverimo svetemu Martinu, a da bo vseeno malce drugače? Če vztrajamo pri goski, ji dodajmo nekaj jabolk, lahko pa jo nadevamo s kostanjem. Namesto jabolk lahko ob goski pečemo krhlje kutine, ta sadež se bo, enako kot jabolka, lepo dopolnjeval z rdečim zeljem. A za spremembo lahko gosko pripravimo tudi nekoliko manj "po Martinovo".

Kislo zelje namesto rdečega

Namesto rdečega zelja uporabimo običajno kislo zelje, ki ga naložimo na namaščen pekač, v katerega smo dali dva ali tri liste lovorja in na tanke lističe narezano čebulo, po želji lahko zelje zmešamo tudi z malo surovega riža. Na zelje damo začinjeno gos in sprva pečemo pri 130 do 150 stopinjah, po uri in pol temperaturo pečice zvišamo na 180 do 200 stopinj. V pekač na začetku nalijemo malo vode, da se bo riž bolje skuhal. Gos bo med pečenjem spustila nekaj maščobe in se bo zelje lepo prepojilo, tudi riž bo izjemno okusen. Gosko med peko večkrat prelijemo s sokom, ki se nabira med pečenjem. Če bodo na krožniku še mlinci ali pa kruhovi ter morda kvašeni cmoki, bo pojedina popolna. V skladu s tradicijo, a vendarle nekoliko drugačna.

Raca v pomarančni omaki

​Račka je prav tako slastna. Nekateri ne marajo cele, pripravijo le prsi ali bedra. Nič ni narobe. Račko lahko spečemo na običajen način, v pečici, in poskrbimo za poljubno prilogo.

Lahko pa na dan privlečemo star in preizkušen francoski recept za račko v pomarančni omaki. Če uporabimo le račje prsi, najprej v kožo naredimo zareze in jih začinimo s soljo in poprom, potem jih damo v namaščeno hladno ponev najprej s kožo navzdol in pečemo ne zmernem ognju nekaj minut. Ko se koža nekoliko zapeče, prsi obrnemo in pečemo nekaj minut še na drugi strani, potem pa jih damo v pekač, prelijemo z maščobo iz ponve, v kateri smo jih pekli, in v pečici, ogreti na 180 stopinj, pečemo od 5 do 15 minut, odvisno od tega, kako prepečene želimo. Pomarančno omako pripravimo tako, da maščobi od peke prsi dodamo malo masla in na tanko narezano pomarančno lupino. Malo prepražimo, potem dodamo sok treh ali štirih pomaranč in 1 dl jušne osnove, premešamo in na zmernem ognju kuhamo, da se omaka nekoliko zgosti. Dodamo žličko jedilnega škroba, žlico ali dve pomarančnega likerja (cointreau) in žlico pomarančne marmelade, temeljito premešamo, dodamo ščepec soli in kuhamo še minuto ali dve.

Priloge

Sicer pa se tako pri goski kot pri raci in tudi puranu lahko igramo s prilogami. Ne le sadnimi, čeprav se lepo podajo k perutnini. Buča kot sad jeseni je sila uporabna. Lahko jo samo spečemo v pečici, ovito v folijo, in potem iz nje naredimo pire ter ga začinimo s soljo, ingverjem, malo limoninega soka. Bučo lahko tudi narežemo na paličice in jih ocvremo.

Za rdečo barvo na krožniku lahko poskrbimo tudi z rdečo peso. Najprej jo skuhamo, potem olupimo, narežemo na tanke kolobarje, jih ocvremo in prelijemo z malo medu. Ščepec cimeta bo dodal malce arome in vonja.