Junija 2004 se je za prebivalce soseske Linden v ameriškem mestu Columbus v zvezni državi Ohio končala skoraj 17 let dolga nočna mora, predvsem za ženske. Policija je namreč aretirala takrat 41-letnega Roberta Pattona, osumljenega vsaj 37 posilstev, nekaj ugrabitev, vlomov in ropov. Vsaj 13 posilstev, ki jih je bil Patton zagrešil v obdobju 2001-2004, pa bi bili lahko preprečili, če bi v laboratoriju, kamor so leta 2001 poslali vzorec DNK, ki so ga Pattonu odvzeli po izpustitvi iz zapora zaradi vlomov, pravočasno analizirali. A vzorec je v predalih ležal vse do leta 2004, in ko so ga končno le vnesli v bazo podatkov, se je policistom v Columbusu, ki so vse od leta 1991 iskali serijskega posiljevalca, razjasnil obraz. Pogled na zaslon računalnika je namreč neko ponedeljkovo jutro pokazal, da se vzorec, odvzet z ene od posiljenih žrtev Pattona, ujema z vzorcem, ki so mu ga odvzeli v zaporu. Primer, ki je več kot desetletje zaposloval preiskovalce, je bil rešen. In kasneje se je izkazalo, da je Patton prvo posilstvo zagrešil že leta 1987, svoj pohod je nadaljeval v letih 1991 in 1992. Od novembra 1992 do decembra 1995 posilstev, ki bi mu jih pripisali, ni bilo, od leta 1995 do 2004 pa je spet sejal strah po Columbusu.

​Po posilstvu so se morale oprhati

Izmuzljivost posiljevalca je policiji naredila veliko sivih las. Kot so povedale žrtve, je od njih vedno zahteval, da se po posilstvu umijejo, in jih je med prhanjem tudi nadzoroval, tako da so bile možnosti za odvzem kakršnega koli vzorca za DNK-analizo nične. Da gre za istega storilca, je bilo policiji sicer jasno že po prvih posilstvih, začela so se leta 1991. Patton je na različne načine vlomil v hiše, včasih se je več ur skrival, preden se je ponudila priložnost, da žensko posili, pred tem ali pa po posilstvu pa tudi odnese kaj vrednega iz hiše. Način posilstva je bil vedno enak: z nožem na vratu je žrtev prisilil k molku, da torej ženska ni mogla klicati na pomoč, s kasnejšo zahtevo po umivanju pa je poskrbel za odstranitev sledi. O njegovi brezobzirnosti je na sodišču pričala Candy Brewer, ena od žrtev, ki jo je posilil v prisotnosti njenega dve leti starega sina, ki je spal ob njej. Ko se je fantek zbudil, je žrtev rekla, da je pri njej njegov ati (v sobi je bilo temno) in naj zaspi nazaj. Tako je preprečila vsaj travmo pri otroku, medtem ko ji sama ni mogla ubežati. Po posilstvu je Patton s seboj odnesel TV-sprejemnik.

Je pa prisebnost ene od Pattonovih žrtev bistveno pripomogla k razkritju storilca. Kot je povedala v dokumentarnem filmu o Pattonu, se je, potem ko je postalo očitno, da se posilstvu ne bo mogla izogniti, spomnila članka, v katerem je neka ženska, ki je prav tako bila žrtev posiljevalca, povedala, da se je skoncentrirala na to, da si čim bolj zapomni nekaj podrobnosti o storilcu. "Kot da je moj duh zapustil telo. Pod njim je bilo samo moje telo, izklopila sem vsa čustva, zavedala sem se, da moram biti mirna, pa me ne bo poškodoval. Začela sem govoriti, potihoma sem ga nekaj spraševala in je včasih tudi kaj odgovoril. Uspelo mi je otipati, da mu na zatilju manjka nekaj las, opazila sem tudi brazgotino na njegovi roki." Ko so ji pokazali fotografijo Pattona, ki so ga aretirali 7. junija 2004 v nekem lokalu s hitro hrano, ga je takoj prepoznala. Enako kot njegova prva žrtev iz leta 1987 - ko je v medijih videla njegovo fotografijo, je policiji sporočila, da je posiljevalca takoj prepoznala.

Sprva so Pattona osumili enajstih posilstev, a kmalu se je izkazalo, da jih je zagrešil veliko več. Že na prvem zaslišanju je priznal vse, kar so mu očitali, po nekaj dneh v priporu, ko je preiskovalcem povedal, da je zagrešil bistveno več posilstev, ropov in vlomov, kot mu jih očitajo, pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Patton je prisedel v policijski avto in detektive vodil po soseskah, v katerih je zagrešil posilstva, vlome in rope (vsa tri dejanja so bila običajno povezana). Pokazal jim je hiše, v katere je vlamljal in v njih posiljeval, nekatere ženske so bile njegova žrtev večkrat. Na koncu mu je policija dokazala 37 posilstev, čeprav domnevajo, da jih je storil več kot 60, kolikor jih je sam naštel (vseh se niti ne spomni, je povedal policistom). Na koncu je bilo v obtožbi skupno 135 kaznivih dejanj - poleg posilstev še več ugrabitev, vlomov in ropov. Sojenje se je lahko začelo.

​Ne zasluži si, da bi bil še kdaj na prostosti

Med sedmimi ženskami, ki so pričale na sojenju in pri tem niso skrivale svoje identitete, je bila tudi Diana Cunningham, ki jo je Patton posilil dan pred aretacijo, 6. junija 2004 v poznih večernih urah. "Šlo je za moje preživetje, zato sem se skoncentrirala na to, da odmislim grozo, ki me je obdala, nisem se upirala, saj so bile njegove roke na mojem vratu. Dve uri je trajalo, potem sem se morala umiti," je pričala zadnja Pattonova žrtev.

Eden od detektivov, ki je več let delal pri primeru serijskega posiljevalca, je za medije dejal, da je bil Patton v prvi vrsti vlomilec in ropar, za posilstva pa se je odločil, ker se mu je ponudila priložnost. "Ženske so bile same v hiši, vlamljal je v nočnem času. Kar ga seveda ne opravičuje in tudi ne zmanjšuje njegove krivde," je ocenil detektiv David McKee. V nekatere hiše je Patton vlomil večkrat, žrtve posilstev pa so bile stare od 13 do 30 let. Tako je v eno od hiš v šestih tednih vlomil dvakrat. Prvič je posilil mater, šest tednov kasneje pa njeno 13-letno hčer. Ob vlomu v hišo in kasnejšem posilstvu Lise Wooley je Patton najprej hudo poškodoval njenega psa, mešanca med dobermanom in nemškim ovčarjem, kar kaže, da je pred dejanjem vedno dobro opazoval hišo, v katero je nameraval vlomiti.

Patton je detektivom natančno opisoval vsa svoja dejanja, preiskovalci so jih tudi podkrepili z dokazi. Vzorci DNK namreč niso dopuščali dvoma o vsaj nekaj posilstvih, tudi prepoznave nekaterih žrtev so bile več kot prepričljive. A si je Patton, ki je pomagal z natančnimi opisi svojega početja, na začetku sojenja premislil. Naenkrat je zahteval še enega odvetnika, potem pa še, da iz dokaznega gradiva izločijo video posnetek njegovega zaslišanja, na katerem je podrobno opisal, kaj vse je storil. Njegov zagovornik si je tudi prizadeval za izločitev 43 primerov, navedenih v obtožnici, a brez uspeha. Zatem pa si je Patton znova premislil. Pred sodiščem je izjavil, da priznava vse očitke in da je kriv očitanih kaznivih dejanj, vsem svojim žrtvam pa se je tudi opravičil. Povrhu je predlagal, naj mu izrečejo višjo kazen, kot je bila dogovorjena, saj da si ne zasluži, da bi še kdaj bil na prostosti. Dogovorjena kazen je pomenila 50 let za rešetkami, a sodišče je sledilo obtoženemu in mu izreklo 68 let zapora. Zapor bi lahko zapustil leta 2072, če bi to seveda dočakal, saj bi bil takrat star 109 let.