Športni dnevnik Ekipa je v sodelovanju z novinarji ostalih slovenskih medijev ob koncu leta 2023 znova izbral najboljše nogometaše in nogometašice v Sloveniji. V ženski konkurenci je največ glasov prejela članica Eintracht Frankfurta in dolgoletna slovenska reprezentantka Lara Prašnikar. V tej sezoni je 25-letnica prvič zaigrala v elitni ligi prvakinj, dve sezoni zapored je najboljša igralka močne bundeslige, kjer igra od leta 2016, ko je Rudar Škale zamenjala za Turbine Potsdam. Tik pred koncem leta je napadalka z Eintrachtom iz Frankfurta podpisala pogodbo do poletja 2028. Pomembno vlogo je imela Lara Prašnikar tudi ob dogajanju v slovenski izbrani vrsti, ko so nogometašice opozorile na nepravilnosti pod vodenjem zdaj že nekdanjega strokovnega štaba reprezentance, ki mu je poveljeval dolgoletni selektor Borut Jarc.
Za vami je odlično leto, bržkone je bila nagrada najboljše slovenske nogometašice za vas pričakovana?
"Res je, lahko bi rekla, da sem to nagrado pričakovala, ker je bilo leto 2023 zame eno najboljših do zdaj. Sploh zaradi predstav v klubu - pa tudi zaradi dogajanja v reprezentanci. Morda ne toliko zaradi stvari na igrišču, ampak tudi zunaj igrišča. Zavedam se svoje vloge s tem nazivom, da moram slovensko javnost še bolj osveščati o tem, kaj je potrebno popraviti in na čem je treba delati, da bi se približali standardom iz tujine. Lani sem se velikokrat izpostavila, tudi na meni ne najbolj ljube teme, ampak vem, da kot ena vodilnih igralk moram delati tudi to. Ne šteje samo tisto, kar delaš na igrišču, ampak tudi tisto ob njem."
V Nemčiji se odlično znajdete, podpisali ste novo pogodbo. Kje še vidite možnosti za napredek v Eintrachtu?
"V zadnjih dveh letih sem postala zelo konstantna, to me zelo veseli. Veliko sem pri žogi, pripravljam priložnosti in dajem gole, uspešna je tudi ekipa. Želim po tej poti naprej. V vseh osmih letih v Nemčiji sem svojo igro nadgrajevala, redno igram in treniram, zato ni strahu, da tako ne bi nadaljevala. Svojo pot grem naprej, podrobno analiziram tekme in svoje predstave, slabe stvari skušam popravljati, ob sebi imam ljudi, ki mi pri tem pomagajo. Po vsem, kar se dogaja, se nadejam še boljših iger v prihodnje."
Želeli so si vas tudi v drugih nogometnih sredinah. Zakaj vztrajate v Frankfurtu?
"Frankfurt je moja druga postaja v tujini. Po osmih letih v tujini pa mi je pomembna konstanta in okolje, v katerem se dobro počutim. V Potsdamu sem potrebovala leto, dve, da sem se na vse navadila in nato bila na igrišču končno jaz. V Frankfurtu je bila moja sezona res slaba, nekaj je bilo poškodb. Ko pa dobim občutek, da mi nekaj ugaja, je lažje. Nekateri pravijo, da lahko napreduješ, če greš iz cone udobja, toda jaz pravim, da lahko gre tudi drugače. Najboljše igram, ko sem na igrišču vesela, ko se zabavam - in to mi v Frankfurtu uspeva. Dokler imam takšen občutek, nima smisla, da sredino menjam, saj v ženskem nogometu ni veliko klubov, ki bi bili boljši od nas. Tukaj so ljudje, ki mi zaupajo, dali so mi novo pogodbo za štiri leta in pol, zato ni bilo razloga, da bi zamenjala klub."
V tej sezoni ste zaigrali v ligi prvakinj. Kako je igrati na najvišjem nivoju tudi proti ekipam iz drugih evropskih lig?
"Prvič igram v ligi prvakinj, res mi veliko pomeni, da se nam je uspelo uvrstiti v to tekmovanje, ponosna sem na ta uspeh. V ligi prvakinj je gotovo drugače kot v bundesligi. Igraš proti nasprotnicam, proti katerim še nisi igral. Čeprav ekipe analiziraš, na igrišču prihaja do sprememb, zato moraš biti dovolj dober, da primerno reagiraš. Vidi se nam, da je to naša prva sezona med elito, zato rezultati še niso takšni, kot bi si jih želeli. Preostali sta še dve tekmi, na katerih bi morale osvojiti dve zmagi, igramo pa proti najboljši ekipi na svetu, Barceloni, zato bo težko. Čaka nas veliko dela, morda bo potrebno tudi okrepiti kader za ta nivo, ki je zelo visok."
"Ni skrivnost, da bi nekoč rada zaigrala za Barcelono."
Ob klubskih obveznostih se redno udeležujete tudi reprezentančnih akcij. V minulem letu so se v slovenski izbrani vrsti zgodile spremembe. K temu ste korenito pripomogle kar nogometašice same, ko ste se izpostavile in opozorile na nepravilnosti.
"Če se zgodi nekaj takšnega, nikomur ni prijetno. Na žalost je vse prišlo v javnost, ker sicer se spremembe ne bi mogle zgoditi. Veliko smo debatirali, izbirali smo poti, ki so prave, na koncu se je zgodilo, kot se je. Opravili smo veliko pogovorov, z vsako igralko posebej, da je vsaka povedala svoje mnenje in predstavila občutke. Želele smo, da so se tudi mlajše igralke čutile videne in slišane. V nogometu ni in ne bi smelo biti več diktatorstva, ker je to ekipni šport, vsi udeleženi pa se morajo počutiti dobro. Le tako lahko pride do rezultata. Če si zakrčen in nesproščen, je to nekaj najtežjega, takrat niti nima smisla igrati. Zgodilo se je, kar se je. Zdaj gremo novo pot, navajamo se na nove sisteme in na nov strokovni kader. Pričakovali smo, da je potreben čas, da se stvari poklopijo. Na srečo smo imeli lani ligo narodov, ki za nas ni bila ključna. Z vsako akcijo smo bolj uigrane, moramo pa po spremembah biti potrpežljivi, ker ne gre vse z danes na jutri."
Kakšne so možnosti te reprezentance, da se ji uspe prebiti na višji nivo, morda na veliko tekmovanje?
"Na vsakem igralnem mestu je treba prevzeti določeno odgovornost. Vsaka se mora zavedati svojega dela in nalog - ko bo to prišlo v našo zavest, tudi rezultati ne bodo izostali. Za nekaj igralk je ta nivo nov, je preskok iz njihove klubske sredine, zato moramo biti potrpežljivi. Dobro bi bilo, če bi še kakšna nogometašica naredila prestop v tujino, da bi reprezentanca postala konkurenčnejša."
Ženski klubski nogomet pri nas stagnira. Delno profesionalizacijo so naredili v Prekmurju s priključitvijo Pomurja k Muri. Toda to je verjetno premalo za večji preboj?
"Ženskega klubskega nogometa v Sloveniji ne spremljam dovolj podrobno, vem pa, da obstajajo tri skupine. Dve ekipi lahko igrata med sabo in se borita za vrh, ostali klubi pa se ne uspejo priključiti. Na žalost mislim, da se to stanje še dolgo ne bo spremenilo. Financ za ženski nogomet je v Sloveniji premalo. Mlajše igralke zapuščajo sredine, v katerih se razvijajo, hitro prestopijo v večje klube, zato je konkurenca manjša. Če celo leto ne igraš dobrih tekem, je nato na reprezentančnem nivoju težko pokazati kaj več. Ko imamo pogovore z Nogometno zvezo Slovenije, dajemo velik poudarek domači ligi, toda razvoj je prepočasen, sploh če ga primerjamo z drugimi državami."
Globalno se ženski nogomet razvija. Stadioni so vse bolj polni, večja je medijska pokritost, tudi finančnih vlaganj je vse več. Pri nas pa se debate o ženskem nogometu največkrat zgodijo ob manj nogometnih temah, kot je bila španska afera Poljub ali boj Američank za enakopravno obravnavanje ženskega in moškega nogometa.
"To se dogaja predvsem v slovenskih medijih, da. V tujini je stvar drugačna. V Sloveniji se ne razpreda o ženskem nogometu, izjeme so situacije, ki jih omenjate. V tujini pa je ženski nogomet prisoten v vseh medijih in je pomembna tema, sploh zdaj, ko je v vidnem razvoju. Ja, minus stvar slovenske javnosti je, da nam ne da prostora, zato je karkoli težko narediti. S tem so tudi možnosti razvoja karier nogometašic manjše."
Vidite kakšen vzvod, da bi se to spremenilo?
"Lahko predstavim svoj primer. V Nemčiji sem zagotovo bolj prepoznavna kot v Sloveniji. V domovini sem poznana zaradi svojega priimka (oče Lare Pašnikar je trener Bojan Prašnikar, op. p.), o mojih dosežkih pa ljudje ne vedo veliko. Dve leti zapored sem najboljša igralka bundeslige, pa to javnosti v Sloveniji ni znano. Reprezentant Benjamin Šeško pa je šele prišel v Nemčijo, nima še odmevnejših uspehov za klub, pa je obravnavan povsem drugače kot jaz, ki sem dve leti v top formi. Ne vem, kaj bi se lahko na tem naredilo. Forsirati se je nesmiselno. To mora priti samo od sebe. V Nemčiji je podpora, zanimanje, v Sloveniji na mojo žalost in na žalost ostalih nogometašic tega ni. Mislim, da imajo pri tem veliko vlogo mediji. Če se stvari ljudem ne približa, jih bodo težko zaznali. Res je, da je v Sloveniji prisotnih veliko športov in mnogo uspešnih športnic in športnikov, kar je super, toda za ženski nogomet pri nas je to velik minus, saj se težko kosamo z drugimi. Ženske rokometne tekme denimo so v Sloveniji veliko bolj opažene na televizijah kot naše, veliko ljudi sploh ne ve, da obstajamo."
Kako je s povezanostjo moškega in ženskega dela kluba pri Eintrachtu? Je tudi to prispevalo k preboju ženskega nogometa v Nemčiji?
"Zelo. V treh letih in pol, odkar sem v Frankfurtu, je viden napredek na tem področju. Ženska stran kluba je prisotna v veliko aktivnostih, ki so jih deležni tudi moški kolegi. Vse je na zelo profesionalnem nivoju. Za našo prepoznavnost se veliko dela tudi na socialnih omrežjih. Strategija je zelo dobra, želijo nas približati javnosti, na vsaki naši tekmi je več kot 3000 ljudi, ligo prvakinj in večje tekme pa igramo na glavnem stadionu kluba, kar še bolj prepriča množico in privabi ljudi na tekme. Vsako leto je na naših tekmah več ljudi. Tudi pogoji za delo, za treninge so skoraj enakovredni moškim, vse je na visokem nivoju. To se ni zgodilo čez noč, morali smo tudi čakati, toda zdaj imamo vse, kar imajo moški."
Moško evropsko prvenstvo bo letos v Nemčiji. Si boste tekme ogledali v živo?
"Kot vsi ostali slovenski navijači in navijačice sem se prijavila za vstopnice. Videli bomo, če bom izžrebana, da bom lahko vstopnice kupila."
Kakšni so vaši cilji v reprezentančnem in klubskem dresu?
"Za reprezentanco bo letošnje leto zelo pomembno, upam, da tudi uspešno. Igramo kvalifikacije za evropsko prvenstvo, na katero se želimo uvrstiti. Bila sem že v nekaj kvalifikacijah, ko nam je vedno nekaj zmanjkalo, zdaj želimo korak naprej. Zavedamo se priložnosti. Vse bomo dale od sebe, da se nam tokrat poklopi. V klubu pa želim še naprej napredovati. Zdaj smo v ligi prvakinj - in ko enkrat igralec začuti ta nivo, si želi tu tudi nadaljevati. Sezono moramo zaključiti na vsaj tretjem mestu, imamo visoke cilje tudi v pokalu. Vem, da bo zanimiva druga polovica sezone. Želim si doseči še kakšen gol več in ne nazadovati v svoji igri."
Kje si želite nekoč zaigrati?
"Ni skrivnost, da bi nekoč rada zaigrala za Barcelono. To je moj najljubši klub že od mladosti. V ligi prvakinj sem igrala proti njim in noro mi je bilo, kako igrajo. Imajo stil, ki mi zelo ustreza. Če bi mi uspel prestop v Barcelono, bi bila moja kariera izpopolnjena. Sem pa trenutno zelo srečna in ponosna na to, kar mi je uspelo pri 25 letih. Rada bi ostala zdrava, se izognila poškodbam in šla naprej po tej poti."
Pet kratkih
Vzornica: Moje vzornice so zdaj, ko igram na tem nivoju, postale moje nasprotnice. Mi je bil pa po stilu nogometa in po tem, kako uživa na igrišču, vedno všeč Lionel Messi.
Najljubši stadion, na katerem je igrala: Allianz Arena.
Najboljša tekma v karieri: Zmaga nad Wolfsburgom s 4:0, ko sem dosegla dve podaji.
Najtežja nasprotnica in najtežja nasprotna ekipa: Švedinja Magdalena Ericsson (Bayern), ekipa pa Barcelona.
Najboljša nogometašica na svetu: Španka Aitana Bonmatí (Barcelona).