Gregor Grosman
Kot majhen avtomobil v razredu 600 kubičnih centimetrov ima trabant presenetljivo veliko prednosti avtomobila srednjega razreda. Njegova posebnost pa je, da je nezahteven in varčen. Izjemna prostornost, enostavno in preprosto upravljanje ter brezhiben dvovaljni dvotaktni motor z zračnim hlajenjem so zaslužni za to, da je trabant zanesljiv spremljevalec pri službenih in zasebnih poteh. Z enakim osnovnim konceptom kot limuzina ponuja trabant universal še več prostora. S svojimi širokimi zadnjimi vrati, ki se odpirajo navzgor, je mogoče v prtljažnik shraniti tudi večje kose prtljage. Z nekaj koraki je možno z zlaganjem zadnje klopi povečati prtljažni prostor s 450 na 1400 litrov." To je le del opisa z reklamnega letaka za avtomobil vzhodnonemške izdelave, ki ga mnogi ljubkovalno imenujejo trabi in je nedavno upihnil 62. svečko.
Po drugi svetovni vojni so v Nemčiji avtomobilsko industrijo ponovno vzpostavili na temeljih predvojne industrije. Mesto Zwickau, kjer so izdelovali trabante, leži kakšnih 300 kilometrov jugozahodno od Berlina, prve izdelane avtomobile pa so kupci označevali kot zelo inovativne. Proizvajalec je posebej izpostavljal nizko potrošnjo, torej majhno porabo goriva, svet pa si je trabije zapomnil predvsem po plastični karoseriji. Ker Nemška demokratična republika (NDR) ni želela uvažati jekla in železa za potrebe avtomobilske industrije, saj bi bila vozila tako predraga, je bil trabant izdelan iz duroplasta. To je posebna vrsta plastike, ki so jo pridobili z mešanjem fenolnih smol in recikliranih bombažnih vlaken, ki so bila dejansko odpadek iz Sovjetske zveze. Prav bombažna vlakna so poskrbela, da je bila karoserija trpežnejša. Vzdržala naj bi tudi tri desetletja, četudi vozilo ne bi bilo garažirano. Nekaj jekla so sicer uvozili iz Rusije, ki so ga uporabili za motor in streho vozila ter za ojačitev plastike. Prav zaradi duroplasta pa naj bi imeli trabanti močnejšo karoserijo od večine avtomobilov z Vzhoda iz povojnega obdobja. Pri crash testu, varnostnem preizkusu, naj bi se bil trabi celo bolje odrezal od VW pola. Mali trabant je bil tako idealen avtomobil za vožnjo po mestu, čeprav dvotaktni motor ni ravno okolju prijazen. Težek je bil 615 kilogramov, malo sestavnih delov pa je olajšalo vzdrževanje.
Milijonska proizvodnja
Prvi trabant se je s proizvodnega traku zapeljal 7. novembra 1957. Po podatkih s spleta so izdelali 131.440 primerkov modela P50/500, ki so ga izdelovali med letoma 1957 in 1962. Od leta 1962 do 1965 je potekala proizvodnja modela P60/600, teh so izdelali 106.628, najštevilnejša pa je bila proizvodnja modela 601. Med letoma 1964 in 1990 je tovarno zapustilo 2,818.547 vozil. Trabantov 1,1, katerih proizvodnja je stekla 1989. in se je končala 1991., je bilo narejenih zgolj 39.474, je mogoče najti podatke po internetu. Po padcu Berlinskega zidu je prodaja teh vozil upadla, saj so si ljudje želeli večjih avtomobilov, do katerih so tedaj že imeli dostop.
Sprva so nameravali najbolj številni model 601 izdelovati le do leta 1971, vendar so proizvodnjo podaljšali vse do leta 1990. Največ vozil so naredili zadnje leto pred ukinitvijo proizvodnje, tako je leta 1989 tovarno zapustilo kakšnih 150.000 malih avtomobilov, ki so imeli v omenjeni različici bolj oglato karoserijo in zmogljivejši motor od predhodnika. Prostornina motorja je znašala 594,5 kubičnega centimetra, omogočal je največjo hitrost 100 km/h in porabil sedem do devet litrov goriva. Model 601 L je imel sinhronizirani menjalnik s štirimi prestavami in serijsko nameščene 13-palčne pnevmatike, limuzinska različica je imela dvoje vrat in je omogočala prostor štirim potnikom. Avto je bil dolg 3555 milimetrov, širok 1506 milimetrov in visok 1440 milimetrov. Obračalni krog trabija 601 je znašal deset metrov.
Tri milijone trabantov je bilo izdelanih med letoma 1957 in 1990
Za trabanta letno plačo
Po svetu je pri opisih trabanta velikokrat mogoče naleteti na zapise "najslabši avto vseh časov". Jon Miltimore je za Foundation for Economic Education zapisal, da je bilo v dvajsetem stoletju izdelanih veliko groznih vozil, a da jih trabant vse prekaša. Sicer je bil zasnovan kot komunistični odgovor na Volkswagnovega hrošča. Cena osnovne različice trabanta 601 L je bila leta 1963 nekaj čez 5000 nemških mark, kar bi pomenilo danes, upoštevajoč inflacijo, več kot 11.000 evrov. Tako naj bi bilo treba za vozilo dati na stran približno takratno letno plačo, čakalne dobe za dobavo pa so bile zelo dolge. Omenja se, da se je čakalo tudi več kot deset let.
Zanimivo je dejstvo, da so mnogi želeli skrajšati čakanje tako, da so se odločili za nakup rabljenega vozila, za katero pa je bilo treba praviloma odšteti še več nemških mark. Kupci novih avtomobilov si tudi niso mogli izbirati barve karoserije. Tako se je pogosto zgodilo, da so morali po trku na svojega trabija namestiti rezervne dele, katerih barva se ni skladala s preostankom karoserije.
Veljal za manj vrednega od fiča
Slavko Pislak iz Majšperka, sicer član in tehnični komisar Avto-moto kluba Classic iz Slovenske Bistrice, je lastnik trabanta, ki ga je kupil pred enajstimi leti. Leta 2008 so mu ga "podarili" na Madžarskem, ko je zanj plačal sto evrov, v Slovenijo pa mu je avtomobil pripeljal prijatelj, ki mu je za pot prav tako odštel stotaka. Urejanje dokumentov ga je stalo nekaj več, skupno pa, je na hitro seštel zneske, je za obnovo vložil v vozilo dobrega tisočaka. Njegov trabi kremne barve, ki velja za klasično, je v društvenem muzeju in "čaka na boljše čase".
Pislak je lastnik trabanta 601 L, letnik 1980. Motor ima prostornino 593 kubičnih centimetrov in moč 22 kilovatov, "že ko so ga vozili, pa so ga imeli za manj vrednega od fiča", se spominja sogovornik, ki ga imenuje tudi najbolj ekološki avto nasploh, ker je povprečna starost uporabe vozila kar 18 let. Pojasnil je, da je napačno o trabantu govoriti kot o plastičnem avtomobilu. "Njegova karoserija je kovinska, plastične so zgolj obloge. Avto ima kovinsko šasijo, na njej pločevinast okvir, v katerega je vgrajena plastika," je pojasnil ljubitelj starodobnikov, ki je pri svojem trabiju moral obnoviti notranjost.
