Paznik jim je izklopil televizijo in zaporniki so pobesneli

Zaporniki v Italiji so se pred dnevi uprli, ker so jim italijanske oblasti zaradi nevarnosti okužbe s koronavirusom prepovedale obiske v zaporu. Med upori je nekaj zapornikov izgubilo življenje, več je bilo ranjenih. Tudi v naših zaporih so od 13. marca ukinjeni obiski in vse zunajzaporske ugodnosti, kar je med zaporniki povzročilo več napetosti in skrbi. Da se ne bi zgodilo kaj takega kot v italijanskih zaporih, predvsem pa zaradi preprečevanja okuženosti z virusom, so v Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij po veljavnem zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij na enomesečno prekinitev zaporne kazni poslali 117 zapornikov in 8 zapornic, predčasni odpust pa je bil izrečen 189 zapornikom in 13 zapornicam.

Izklop televizije povod za upor

V zgodovini slovenskih zaporov so sicer zgodila občasna nesoglasja, stavke oziroma protesti zaradi neustreznih bivalnih razmer, domnevno slabe hrane in drugega. Vendar pa je slovenska penološka stroka (penologija je veda o prestajanju zaporne kazni) do današnjih dni obravnavala le en resen upor zapornikov. Zgodil se je v zaporu na Dobu.
Na mestu, kjer danes stoji največji zapor v Sloveniji, je do decembra 1942, ko so ga požgali partizani, stal dvorec Dob, ki je bil v lasti šentrupertske veje slovenskih plemičev Barbo-Waxensteinov. Pisni viri ga prvič omenjajo v 14. stoletju. Po koncu druge svetovne vojne je takratna oblast na istem mestu zgradila največjo kaznilnico v Sloveniji. Gradnja kaznilnice se je začela leta 1957, prve zapornike so v kaznilnico namestili 1959. Do začetka gradnje zapora na Dobu je bila največja kaznilnica na območju Slovenije v Mariboru.

Zaporniki razbijali, pazniki zbežali na varno

"Čeprav so bili 1974. v zaporih težki časi, saj je veljala stroga kaznovalna politika z veliko represije, se je bilo mogoče z upravnikom zapora občasno dogovoriti za podaljšanje gledanja televizije, če je prenašala kakšne zanimive dogodke. Julija tega leta je bilo svetovno prvenstvo v košarki in ta teden, pred izbruhom upora v soboto, 13. julija, je upravnik dvakrat podaljšal gledanje televizije, da so zaporniki lahko spremljali košarkarske tekme. Za tisto soboto pa ni bilo dovoljenja za podaljšanje gledanja televizije, ker je očitno upravi zapora nekako ušlo, da bo v soboto zelo pomembna tekma med Jugoslavijo in ZDA. Med gledanjem tekme je dežurni paznik ukazal, da se ob 22. uri ugasnejo luči in s tem tudi televizorji, ki so bili v vsakem nadstropju bloka, kjer so kazen prestajali zaporniki povratniki. Zaporniki so ugovarjali, a je paznik vztrajal pri spoštovanju pravil. Med zaprtimi je zavrela kri in televizije, ki so bile v vsakem nadstropju, so poletele skozi okna. Pazniki niso mogli obvladati zapornikov, ki so polomili vse, kar jim je prišlo pod roke. Zato so zbežali iz bloka," pripoveduje Podržaj.

​Vplivni šefi zaporniškega podzemlja

Sedanji župan občine Mokronog - Trebelno, Anton Maver, se dobro spomni upora zapornikov 1974, ker je tedaj tam delal kot paznik. "Seveda se spomnim tega upora, v spominu so mi ostali nekateri dogodki. Sam sem bil z drugimi pazniki navzoč, ko so v zapor prišli pripadniki specialne milice s Čelikom na čelu. Pripeljali so tudi vodni top, da bi ga, če bi bilo treba, usmerili v zapornike, ki so bili na strehi bloka, kjer se je začel upor. Neki zapornik s strehe je zavpil: 'Glej jih, barabe pokvarjene, s topom gredo nad nas!' Zaporniki niso vedeli, da gre za vodni top. Nato se je Čelik pogajal z zaporniki, naj pridejo iz bloka z rokami za glavo. Ko so začeli prihajati, so morali na sprehajališče, tam so morali leči z obrazom na tleh in z rokami na glavi. Tiste, pri katerih se je sumilo, da so bili organizatorji upora, so policisti pospremili v blok s samicami in jih zaprli vanje. Izkazalo se je, da je bil vodja upora specialni povratnik Anton Trobec, ki je bil nekoč tudi v tujski legiji," pravi Maver. Sam meni, da se je zaradi slabih razmer, ki so bile tedaj v zaporu - prenatrpanost, slabi odnosi med zaporniki in pazniki, slaba klima v zaporu in drugo -, upor moral zgoditi. Ugasnjena televizija je bila le povod za upor, ki je izražal nezadovoljstvo zapornikov.
"Do tistega dogodka je v zaporu vladala huda represija paznikov na eni strani in huda anarhija med zaporniki. Zaporniško podzemlje je bilo zelo močno, njihovi liderji, šefi, pa so imeli zelo močno vlogo, zaporniki so jih bolj poslušali kot paznike. Če je na primer paznik rekel zaporniku, naj pomete dvorišče, ga je slednji pometel le, če mu je to dovolil šef podzemlja. Po dogodku se je pokazalo, da je bilo v zaporu marsikaj narobe. Poleg tega so tiste, ki so upor začeli, premestili v druge zapore, in na Dobu se je socialna klima popravila. Izboljšali so se odnosi med zaporniki in pazniki ter tudi ostalo," dodaja Maver.

Vrsta pomanjkljivosti v zaporu

O omenjenem uporu je zapisano tudi v zborniku, ki je bil izdan lani septembra ob 60-letnici delovanja zapora na Dobu. Njegov urednik, pedagog v zaporu na Dobu, Leon Lobe, pravi, da je po uporu zapornikov leta 1974 nastala tudi materialna škoda, ki je bila ocenjena na 600.000 dinarjev (današnjih 5000 evrov). V ta del je všteta tudi škoda izpada proizvodnje v industrijske obratu Pohorje. Po dogodku so ugotovili, da je v uporu aktivno sodelovalo 62 zapornikov.
Po umiritvi razmer je bila ustanovljena posebna komisija, ki je ugotovila, da je bil vzrok upora globlji kot le ugasnjena televizija. Ugotovili so, da je bil zapor prenatrpan, po normativih bi v njem moralo biti 460 zapornikov, na prestajanju kazni pa jih je bilo 682. Prav tako so padle kritike tudi na pomanjkljivo varovanje zapora in na to, da je bila struktura zapornikov v povratniškem oddelku, kjer se je začel upor, izredno problematična. "V zavodu je primanjkovalo tretmanskih delavcev, imeli so le šest vzgojiteljev, socialnega delavca, niso imeli psihologa. Zaradi pomanjkanja tega kadra so v zavodu zelo slabo poznali potrebe in želje zapornikov. Zato je komisija sprejela naslednje ukrepe: zavod je moral čim prej odpraviti škodo na poškodovanih objektih, sprožiti kazenski postopek zoper organizatorje in glavne udeležence upora, preklicati pogojne odpustitve za vse zapornike, ki so aktivno sodelovali v uporu, premestiti zapornike v druge republike SFRJ (tiste, ki niso imeli stalnega bivališča v Sloveniji), zaposliti strokovne kadre in izboljšati pogoje za delo zaposlenim. Poleg tega je komisija naročila, da je treba zgraditi upravno stavbo zunaj zaprtega dela zavoda, znotraj zaprtega dela zavoda pa postaviti 300 metrov dolg zid, ki bo ločeval bivalni del zavoda od gospodarske enote Pohorje," je še navedeno v zborniku.