
Katja Temnik ima za seboj sijajno mednarodno košarkarsko kariero, v žepu magisterij iz ameriških študij pa diplomo iz prevajalstva in tudi že kopico prevedenih knjig. S svojo neomajno vztrajnostjo se je podala v obetajočo poslovno kariero pridelave ekoloških zelišč, biodinamičnega kmetovanja in ozaveščanja ljudi o zdravem življenjskem slogu.
Visokorasla košarkarica, ki je s svojimi 188 centimetri spretno dajala koše s prav vsake igralske pozicije, se je v času kariere uspela prebiti med najboljše igralke v Evropi; kot kapetanka slovenske reprezentance se je pred devetimi leti poslovila od košarkarske kariere. Naša sogovornica pravi, da ji je najlepši športni kompliment v življenju namenil trener italijanske reprezentance, ki ji je rekel: "Ti nisi le igralka, ki zna dajati koše, ampak spadaš med tiste redke, ki delajo svoje soigralke za dvajset odstotkov boljše!" Še ko je igrala košarko, je vedela, da si bo tudi po koncu kariere prizadevala za promocijo košarke, in tako je med drugim iz španščine v slovenščino prevedla tri knjige, ki so poznavalski poklon jugoslovanski košarki.

Moraš gristi, četudi soigralke
Zelo mladi ste vstopili v svet profesionalnega športa in bili del njega dobrih petnajst let. Ta svet je najverjetneje drugačen, kot smo ga vajeni navadni smrtniki.
Hvaležna sem, da mi je že v mladih letih uspelo doseči raven evropske špice. Takrat sem šport imela za zabavo in vse je potekalo zelo gladko, zdelo se mi je, da brez nekega posebnega truda. A me je poškodba kmalu na prehodu v člansko kategorijo streznila in pripomogla k temu, da sem po njej postala vsestranska igralka. Nisem več dajala izjemno veliko košev, temveč sem se vse bolj trudila biti tista, ki je znala na igrišču in zunaj njega povezati igralke med seboj in predvsem graditi ekipo. Zavedam se dragocenosti tega, da nisem vsega izživela v košarki in lahko danes delam vse to, s čimer se ukvarjam. Ponosna sem, da me vrhunska košarka in okolje, v katerem je veliko denarja, nista speljala v puhlo boemsko življenje. Videla sem ravno dovolj, da sem vedela, da si tega ne želim. Profesionalni šport je živalski vrt, v katerem je treba znati preživeti. Je boj za obstanek, v katerem moraš gristi, četudi soigralke. V čast si štejem, da za seboj nikoli nisem puščala trupel in da so povsod cenili mojo vsestransko predanost ekipi. Ni lahko znati preživeti v svetu, kjer je v igri veliko denarja in si zelo uspešen. Zato občudujem Kopitarja, Dragića in Dončića, da kljub uspehu in denarju ostajajo na realnih tleh.
Profesionalni šport je živalski vrt
Življenje ni le šport
Ali so posredniške agencije do igralk oderuške in kaj nudijo klubi gostujočim igralkam?
Menedžerji običajno ne vzamejo provizije neposredno športnici, marveč jim jo plača klub v višini enomesečne igralkine plače. Klub nudi stanovanje, avto, hrano, ureditev papirjev pa fizioterapijo in vso pomoč v primeru poškodb. Igralka plačevanja položnic ne pozna. Plača, ki sem jo prejemala ves čas igranja v tujini, je bila dovolj visoka za udobno življenje.
Kakšno je pravzaprav življenje vrhunskega športnika?
Delovni dan je zelo enoličen, sestavljen je iz treningov, počitka in zdravega prehranjevanja, ki zagotavljata primerno fizično pripravljenost, veliko je voženj na tekme. Mnogo časa za zabavo ni. Imela sem srečo s soigralkami, ki so bile zelo razgledane in vedoželjne, zato smo čas izkoriščale za debatiranje, ob tekmah pa še za oglede mest in kulturnih znamenitosti. V poznih dvajsetih smo namreč začele ugotavljati, da življenje ni le šport. Z Jamilo Wideman, odvetnico, ki je končala stanfordsko univerzo in je sedaj zaposlena v NBA, in s soigralko iz Finske, ki je doštudirala psihologijo in je postala socialna delavka, imam redne stike. Obe, ob soigralkah in prijateljih iz Španije in Italije, vsako leto prideta v Slovenijo. Vsem se zdi Slovenija čudovita.
Kariero ste končali pri dvaintridesetih kot kapetanka slovenske reprezentance.
Že kakšno leto pred tem sem začela razmišljati o koncu kariere in jo želela zaključiti, ko bom igrala še zelo dobro in bom zdrava. Nisem se hotela ujeti v past mnogih športnikov, ki podaljšujejo svojo športno kariero na rovaš zdravja, ker ne vedo, kaj naj počnejo po koncu kariere. Zavedaš se zapuščanja varnega življenja, v katerem si si ustvaril ime, bil uspešen, in tega, da boš moral začeti iz nič. Košarko sem vedno igrala iz veselja, denar ni bil na prvem mestu, a proti koncu nisem bila več z glavo in srcem stoodstotno pri njej. V tistem času sem prejela mamin klic, da potrebujejo na lokalni šoli nekoga, ki bo poučeval angleščino, na ruški gimnaziji pa španščino. In prehod je postal precej lažji.
Prevajate knjige, ene iz španščine v slovenščino, druge v angleščino, sodelovali ste pri pripravi špansko-slovenskega slovarja.
Meni najljubša prevedena knjiga je delo Johna Woodna, najuspešnejšega trenerja lige NCAA in izjemnega človeka. S knjigo me je seznanil Goran Bokšan, bratov trener pri KK Zreče. Vrednote, zapisane v knjigi, so se me tako dotaknile, da sem jo začela sprva prevajati kar zase. Kasnejši splet okoliščin je pripeljal do uradnega izida knjige. Prevedla sem še knjigo Mariborčanke Nine Kolenc, ki je bila soigralka v kadetski reprezentanci in se zaradi zastoja srca, ki ga je komaj preživela, ni več mogla ukvarjati s košarko. Pa knjigo Andreja Kunca o timbildingu, ki je ekipo, v kateri je igral njegov sin, pripeljala do izjemnega uspeha.

Z mamo v zeliščni vrt
Sedaj se ukvarjate z biodinamiko in pridelavo zelišč. Na vaši spletni strani navajate, da so vaša zgodba iskrenost, zaklad in pestrost pa poezija vonjav, barv in okusov. Kakšna zgodba pravzaprav tiči za tem?
Prijateljica, ki je delala na waldorfski šoli, me je seznanila z metodo dela Rudolfa Steinerja in antropozofije, kar me je zelo pritegnilo. Mama se je po svoji upokojitvi začela ukvarjati z biodinamiko in pridelavo kalčkov. Po koncu kariere sem se lotila natančnejšega preučevanja Steinerjeve filozofije, ugotovila sem, da lahko to združim z mamino ljubeznijo do narave. Obdarovanje družine in prijateljev je pokazalo, da je zaradi zanimanja za zdrav življenjski slog povpraševanje po najinih izdelkih veliko. Tako sva se tega lotili bolj profesionalno, vzeli v najem hektar zemlje in ustanovili Zeliščni vrt Majnika, na katerem gojiva več kot 160 vrst različnih zelišč. Pred dvema letoma smo kupili še opuščeno kmetijo s petimi hektarji zemlje, ki jih spreminjamo v obdelovalne površine. Želimo pridelovati visokokvalitetne pridelke, ki ne bodo namenjeni le eliti z denarjem, ampak bodo dostopni vsem. Po ekonomskih merilih naša cenovna politika sicer ni najbolj učinkovita, ker ni velikega dobička, je pa učinkovita po človeški plati, ker oblikujemo odnose, ki temeljijo na iskreni človečnosti in bogatijo tako nas kot naše obiskovalce.
Potrebujemo več človeške topline
Za trenutek odložite delo
Pri košarki ste veliko energije vložili v oblikovanje dobrih timskih odnosov. Ali to prenašate tudi v svoj posel in s čim vse se ukvarjate?
Pomembnost človeka in iskren odnos do potrošnikov nista le floskuli, ampak sta naši prioriteti. Na naši kmetiji je vedno delo in stranke nas obiščejo večinoma nenapovedano. Z mamo sva pri sebi razčistili, da ima pri nas človek zmeraj prednost ne glede na obilico dela, saj se lahko to vedno opravi kasneje. Pridelujemo izdelke, ki so kvaliteten dodatek k prehrani, kot na primer zeliščna sol z devetnajstimi zelišči. V premium inačici je dodana še korenina svetlobe za višji energetski nivo. Ponujamo še razne mešanice zeliščnih čajev, začimbe in kalčke pa vodene oglede, delavnice in naravoslovne dneve za otroke na temo zelišč. Z mamo sva aktivni tudi v društvu Ajda Štajerska. Sodelujemo še pri pobudi Vrtca Slovenske Konjice in OŠ Pod goro pri oživitvi kraja Špitalič in vrtca, ki želi postati samooskrben.
Semena so naš zaklad
Idej, kaj delati v prihodnje, Katji Temnik ne zmanjka: "Prioriteta je ureditev pet hektarjev velike kmetije, na kateri imamo hektar in pol posajen z lešniki in sadovnjak visokodebelnih dreves. Še naprej si bomo prizadevali za biodiverziteto, raznovrstnost rastlin, namesto vzgajanja monokultur, kar slabi prst, obenem pa se drastično izgubljajo rastlinske sorte. Vrednota kmetije mora biti, da pridela plodove, ki bodo imeli seme tudi za naslednje leto. V trgovinah namreč v vedno večjem obsegu prodajajo semena hibridov, ki ne dajo semen, zato jih moraš vedno znova kupovati. Semena so naš zaklad. Veliko pove primer kamuta. V egipčanskih piramidah so našli več tisoč let staro seme, ki je še vedno kalilo. Nemudoma ga je patentirala neka ameriška korporacija in vsi, ki sedaj pridelujejo kamut, ji morajo plačevati licenčnino. Žal gre vse v smer, da bomo za pridelavo hrane morali korporacijam plačevati licenčnino. Ampak mi se ne damo, še naprej bomo razvijali drugačno kulturo kmetijstva, takšno, ki deluje v dobro ljudi.