O stvareh, ki so za "dve leti aresta"

O svobodi sem do gimnazije razmišljala zelo abstraktno. Ker sem iz socializma, je bila pogosto na mojem otroškem jezikovnem jedilniku. Slišala sem jo iz ust partizanov, ko so nam na šolskih proslavah pripovedovali o boju za svobodo, brala sem jo v šolskih berilih, ki so črpala iz zakladnice medvojnega in povojnega kanona, kot stilni kvalifikator mi je služila pri jurišanju na odlično oceno pri učiteljici, ki je pogosto bila tudi družbenopolitična aktivistka. Potem pa sem začela v osmem razredu kupovati Mladino. Samo zato, ker sem od starejših čupavcev slišala, da piše o stvareh, ki so za "dve leti aresta" in da ni vse samo rdeče ali belo. Bilo je dovolj, da se je v meni aktiviral šepetalec, ki do dandanes ni utihnil. Tak, ki goni, da ni vse, kot se zdi, in da ima resnica več obrazov. V meni se je zanetil upor proti vsemu, kar bi mi, kentavru po zvezdah, vezalo kopita. Ob petkih zjutraj sem pred edinim semaforjem v Gornji Radgoni zavila v trafiko in za žepnino kupila revijo, ki je sprva sploh nisem razumela. Tudi poanto karikatur in satiričnih dovtipov sem pogosto zgrešila. Doma smo vsak večer gledali poročila in v nekem trenutku so se mi dnevne novice in Mladinini teksti prekrili kot dva paus papirja. Bila sem iniciirana v polje svobode. Začenjala sem drugo polovico najstništva in svoboda ni bila več samo ona iz NOB-ja, ampak je dobila mnogo različnih obrazov.
Pri petnajstih sem ugotovila, da sem totalno nesvobodna. Potem pa sem v gimnaziji slišala za Sartra in za njegov pojem svobode. Da vsaka svoboda prinaša odgovornost. A da nikoli nisi povsem svoboden, ker s tabo upravljajo sistem, kapital, politika, religija, etika in ne vem, kaj še vse. Začutiš tesnobo. Moj šepetalec je vriskal od hranilnih snovi, ki jih je vsrkaval. Seksualna revolucija je bila že zdavnaj mimo, zatorej je bilo tovrstno osvobajanje počasno, a lažje, toda začenjalo se je razbijanje SFRJ, prva volilna pravica je dala glas za svobodo Sloveniji. Svobodo sem izražala na demonstracijah proti nedorečeni maturi, ki so jo ponovno uveljavljali, skozi reportersko delo pri lokalni televiziji v času vojnega napada na mojo Radgono, na vsakokratnih volitvah, referendumih in za raznimi govornicami. Med vsemi temi velikimi bitkami za svobodo je bilo še mnoštvo dobljenih majhnih akcij: pravica, da politično delujem, a povem, kar mislim, da sem emancipiranka, ki gospodinji in bolj kot likanje sovraži samo še butaste šovinistične dovtipe, težko pridobljena svoboda, da se že sedemindvajset let požvižgam na to, kaj kdo govori o meni, svoboda duha, da sem dobrodelna in tega ne razglašam po fejsu, privilegij, da moje telo nikoli ni bilo predmet trgovine, svoboda, da ne hrepenim po kardašianski zadnjici in filerjih v gubah, in največja svoboda od vseh, moj vsakodnevni dan svobode, ki ga praznujem vsaj tako resno kot osmi marec: da vsak dan mislim politično skrajno neprimerne, radikalne in samosvoje misli. Da vsak dan ponovno premislim, ali je resnica hkrati tudi laž. Da nenehno dvomim. Zato razumem, da so največji svobodnjaki z namenom ohranitve lastne svobode poniknili in se zavlekli v anonimnost. Da raje poslušajo muziko in berejo romane. Ker živimo v izrazito nesvobodnem času. Strah me je samo enega: da bodo največji svobodnjaki zadremali v svojih vakuumskih votlinah, medtem pa bo zunaj zrastel slovenski Gilead. Večer, iz katerega sem se naučila brati, je namreč poročal, da je oddano že novo javno naročilo; tokrat za nakup zaščitne opreme za nadzor množic in nemirov.