Nova knjiga Kamenka Kesarja: Pojma nimam, čigavi so ti joški. Pasalo pa mi je!

Večina ljudi v življenju ne napiše knjige, čeprav je vsako človeško življenje knjiga zase (da o smrti raje ne govorimo). Obstajajo taki, ki napišejo eno in imajo (vsega) dovolj. Še več je piscev, ki se po prvi (knjigi) ne morejo ustaviti. Ena, dva, tri, štiri, pet! Kamenko Kesar je med temi neustavljivimi; zdaj je pri peti, Veter nad oblaki je njen naslov, javnosti so jo predstavili v četrtek v ljubljanskem Konzorciju. Tako so zapisali: "Veter nad oblaki je duhovita, srčna, pretresljiva in ganljiva zbirka kratkih zgodb o dveh svetovih: otroštvu in starševstvu. Oba sta polna topline, presenečenj, čudežev in nepričakovanih lekcij. Ljubezen in smeh pa med vrsticami razkrivata globlje resnice o družini, povezanosti in občutljivi umetnosti odraščanja - iskreno, intimno in brez filtrov." Pisec pa dodaja: "To je brez dvoma moja najbolj osebna knjiga doslej, saj bralce z njo skozi humor spustim v najgloblje kotičke svojega srca. In ne glede na to, ali gre za obujanje spominov na otroške vragolije ali iskanje ravnotežja v starševstvu, je iz zgodb jasno, da se odraščanje nikoli zares ne konča."

Takrat, ob izidu njegove druge knjige z naslovom Žena ima vedno prav (v kateri je zbral blogerske kolumne), nam je Kamenko takole odgovoril na vprašanje, ali se ima za pisatelja: "Ne vem, kdaj sploh postaneš pisatelj. Si pisatelj, ko izdaš knjigo? Dve? Zdi se mi, da jaz ne sodim tja. Pisatelji so ... Jaz ne sodim tja. Pisatelji so resni. Saj, ko pogledam nazaj, moje delo je zelo resno. Kdo ve, pod kaj sem sploh spravljen na polici v knjižnici. Pravzaprav nisem imel cilja, da bom pisal knjige. Če se ne bi v nekem trenutku začel poigravati z idejo, da vsaj eno naredim. Če ne bi Mladinska knjiga takrat prišla do mene, je vprašanje, ali bi se sploh lotil tega projekta ..."

Kamenko, znan po svojem edinstvenem humorju in sposobnosti opazovanja vsakdanjih situacij z očmi običajnega človeka, je naposled, hočeš nočeš, postal pisatelj. Med bralci je zelo priljubljen že od leta 2015, od prvenca Mene ne bo noben jebo. In kaj prinaša njegova peta knjiga? "Globljo čustveno noto, kjer avtor s svojim značilnim slogom raziskuje bolj osebne plati življenja, a hkrati ohranja humor, ki ga bralci tako cenijo," pojasni Mladinska knjiga. Med prvimi je knjigo prebrala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok: "Kamenko skozi svoje kratke in zabavne črtice izrisuje zemljevid odnosov med njim kot 'fotrom' do otrok in vmes kot žlahtno vinjeto vplete prigode iz lastnega otroštva. Opisane prigode so lahko prijazen svetilnik drugim parom, ki ste starši, kako zgraditi ljubeče, strpne in spoštljive odnose med vsemi člani tovrstne družine."

Seveda smo bili radovedni in pokukali v knjigo. V pokušnjo vam ponujamo tri obroke (odlomke).

Adijo na svežem zraku

O najstniku smo pa vedeli samo to, da sedi ali leži v svoji sobi, obrnjen proti vratom, da ima na glavi slušalke in da je na mojem ali ženinem računalniku. In da je sočasno na svojem telefonu. In na svoji igralni konzoli. Enkrat ga ni bilo iz sobe do večera. Popolnoma sem ponorel, prihrumel v njegovo sobo in izkričal pljuča: "Izgini na svež zrak!" To je bilo edino, kar sem se tisti trenutek spomnil izustiti. Le zaradi svežega zraka in neokrnjene narave in gozda sem na tem mestu na vrhu hriba postavil čudovito leseno hiško. Sin, ležal je v postelji s telefonom v roki, slušalkami na glavi in pokrit do brade, me je zaspano pogledal, snel slušalke, s sebe potegnil odejo, se odvalil s postelje, stopil do okna, ga odprl na stežaj, legel nazaj v posteljo, se z odejo pokril do brade, pokazal na odprto okno in mirno izjavil: "Svež zrak. Adijo."

Ja, stari, to pomeni sranje

Pokazal sem na njena stopala, ki so stala sredi ulice, še zmeraj obuta v šolske copate.

"Kje imaš pa čevlje?" sem vprašal.

Pogledala je navzdol, se udarila po čelu in zakričala: "O, šajzen!"

"Šajzen?"

"Ja, stari, to pomeni sranje."

"Resno? Šajzen?"

Odmahnila je z roko in stekla v šolo po čevlje.

Gledal sem za njo in se v sebi smehljal. Žnjeve gor, šajzen dol, meni je bilo vseeno, kaj govori. Dokler ji oči sijejo, lahko zaradi mene izumi čisto nov jezik.

Pojma nimaš, kdo je to

Sediva na terasi doma. K očetu stopi mlajša dama, kakšnih trideset jih ima.

Gospod Kesar, reče, se skloni k njemu in ga objame.

Kako ste, gospod Kesar, se nasmehne in ga poljubi na čelo. Poboža ga po licih in mu obraz stisne k sebi. K svojim prsim.

Veseli me, da ste dobro, nadaljuje, jaz sem dala odpoved, grem drugam. Ne dajte se, gospod Kesar. Držite se.

Očetov obraz še zmeraj tišči k svojim prsim, ga še enkrat poljubi na čelo, poboža po licu. Oče me gleda, smehlja se. Nič ne reče ne meni, ne njej.

Mlada dama se poslovi.

"Pojma nimaš, kdo je to, a ne," ga zbodem.

"Pojma nimam."

"Ženska te je božala, lupčkala, na njenih joških si počival, ti pa ne veš, kdo je ... Zakaj si pa pustil, da ti to dela, če ne veš, kdo je?"

Nasmehne se kot navihan otrok in skomigne: "Pasalo mi je."

Reživa se kot počena.