Nogometna sezona 2020/21 že tako ne bi mogla biti bolj nenavadna, ko pa je bila prva, ki so jo celo odigrali med pandemijo koronaviurusa. V top 5 ligah je imela še junake, ki bi jih pred sezono težko stlačili v isto kategorijo. Kako so zgodbe Jana Oblaka, Samirja Handanovića, Sergia Agüera, Roberta Lewandowskega in Buraka Yilmaza, prej tako različne, postale šampionske in še več od tega ...

Čolizem ali kako jeziti velikane

Jan Oblak zadaj, Luis Suarez spredaj, vmes jih postaviš devet in imaš moštvo, ki gre čez takšna velikana, kot sta Real in Barcelona. Okej, onih devet ni le za število, super ekipa so, a cela Španija se strinja: Oblak in Suarez sta recept za podvig Atletica. Tu je še cholizem. Ali čolizem, kakor želite. Po El Cholu, trenerju Diegu Simeoneju. To ni taktika, to je doktrina, ki jo je v Madridu začel piliti pred desetletjem. Težko jo je gledati, še težje igrati. Vanjo je Oblak skočil kot riba v vodo, čeprav se mu sprva ni zdelo tako. Bilo je poletje 2014, Atletico je slavil naslov prvaka, Oblak, prišlek iz Lizbone, pa je bil ... žalosten. "Z nikomer nisem skoraj nič govoril, še s Simeonejem ne." Španščina ni portugalščina, še manj je katalonščina, a Škofjeločan ima zdaj, kar sta pred njim imela le dva Katalonca: Antoni Ramallets, Victor Valdes in Jan Oblak so po petkrat osvojili trofejo Ricarda Zamore, namenjeno vratarju, ki v povprečju na tekmo dobi najmanj golov. V čolizmu, takšnem prikazu taktične discipline, da se nasprotnikom ne da več igrati, je Oblak na 37 tekmah španske lige dobil 25 golov.

Po največjo trofejo pa je šel k Ronaldu. Onemu originalnemu, brazilskemu, ki je zdaj lastnik in predsednik kluba iz Valladolida. Oblak in Suarez, darilo Barcelone Madridčanom, sta ga, ko sta postala prvaka, mimogrede vrgla iz prve lige. Za noro leto, v katerem je bilo Atleticu malo mar velikanov.

Za potrpežljive. Za staro gardo

Recept Interja ni bil tako daleč od Atleticovega: za napad si kupiš asa, ki se drugim zdi neuporaben, ker je malce čudaka, v gol postaviš Slovenca, ki trmasto čaka na svoj grande trenutek. Ki čaka še dlje od Oblaka. Tako dolgo, da je predlani postal kapetan Interja. Samir Handanović je v Milanu od leta 2012 in bližal se je neverjetnemu podvigu: vratar številnih rekordov bi kariero lahko sklenil brez ene same ekipne trofeje. Saj je še daleč do penzije, a kako verjeti, da je Inter pravi za trofeje, ko pa je celo njegove navijače zagrabilo nekakšno svetobolje. Leta 2010 še veliki trojček, italijansko prvenstvo in pokal ter liga prvakov, potem pa se je vse ustavilo. Ko so bivšega predsednika kluba Massima Morattija pred časom vprašali, kdo iz sodobnega Interja bi sodil v super različico 2010, in je izstrelil "Handanović!", je bila to za Sarmo le še ena posamična trofeja več. Imel jih je dovolj. Najboljši vratar serie A? Večkrat. Naj nogometaš Slovenije? Večkrat.

Potem pa je v sezono 2020/21 porinil vse: šel čez mejnik 500 tekem v italijanski prvi ligi, z ubranjenim penalom številka 26 izmaknil rekord Gianluci Pagliuci, prebolel covid ... Spredaj, pred drugim golom, je Romelu Lukaku pozabil Anglijo, kjer ga nihče ni mogel bolj užaliti kot Rio Ferdinand, rekoč: "Igrati proti Lukakuju, to so sanje vsakega branilca, saj se sploh ne premika." Kapetan in njegovi črno-modri konkurence niso le premagali, naposled so jo povozili. Navijači in mediji pa so vsaj enkrat zvozili z enakim mnenjem: "Ta naslov prvaka Italije je za potrpežljive. Za staro gardo. Za Handanovića."

Kdaj Anglež maha z zastavo Argentine

Igra Manchester Cityja je lucidno plejmejkerstvo Belgijca de Bruyna. Toda na poti na zadnjo prvenstveno tekmo sezone je na stotine navijačev obkrožilo avtobus moštva in mahalo z argentinskimi zastavami. Angleži in Argentina, nepojmljiva kombinacija, spomnite se Falklandskih otokov. Špalir na stadionu so postavili oboji, nogometaši Cityja in Evertona. In obojim so navijači žvižgali, ko so čakali, da v igro vstopi Sergio Agüero, moštvi pa sta na terenu mencali in nabijali žogo, namesto da bi jo brcnili v avt in izsilili prekinitev. Agüero je na hitro natreskal dva gola, da je prehitel Wayna Rooneyja, Argentinčevih 184 zadetkov je zdaj največ, kar jih je katerikoli nogometaš v premer ligi zabil za en sam klub. Hja, boljše slovo kot od Atletica.

Ko je Agüero leta 2011 odhajal iz Madrida, se je na evropski tekmi pojavil transparent: "Upamo, da crkneš!" Po desetih letih avantur s sinje modrimi gre zdaj menda igrat k velikemu prijatelju Messiju v Barcelono. Na drugega velikana argentinskega nogometa ga veže poroka. Poročen je bil z Gianinno, hčerko Diega Maradone, s katero imata sina. Sam je za vedno ostal otrok z vzdevkom na dresu - Kun, kar je prirejeno ime risanega junaka Kum-Kuma, ki ga je Argentinec oboževal. In v času, ko je bila Španija zaradi covida tri mesece brez nogometa, je začel Kun Agüero v živo prenašati svoje nabijanje video iger. Še tam mu je uspelo, postal je gazela socialnih omrežij in hitro dosegel milijon sledilcev.

Še iz časov črno-bele televizije

Bayern je marsikaj v svoji bleščeči zgodovini spisal na novo. Le en rekord se je zdel večen, ko pa je iz obdobja 1965-1979, ki mu Bavarci pravijo zlata leta. V sezoni 1971/72 je Der Bomber, okretni Gerd Müller, v bundesligi nasul 40 golov. Kako daleč nazaj je že tista tekma s Schalkejem, ko je padla okrogla cifra? Bila je prva na novem Olimpijskem stadionu v Münchnu, bila je prva bundesligaška, ki je po televiziji šla v živo v nemške domove. Skok 49 let naprej ... Čeprav ni bil ravno kdo ve kakšen trener, je nekdanji as Lothar Matthäus očitno strašen napovedovalec: "Okoli sebe ima fantastično ekipo. In ekipa je ključ, kako pade rekord, kakršen je Müllerjev. Torej - moja prognoza za leto 2021 je, da bo Robert Lewandowski prestavil njegov mejnik."

Poljak je to še sam razglasil za nemogoče: "Kakovost tekmecev in slog nogometa sta danes na povsem drugačni ravni." A najbrž je šlo le za diplomacijo, za spoštovanje do Bombarderja. Ko se je Lewangolski zagnal, se je zdelo celo lahko. Potem pa mu je poškodba na tekmi Poljakov z Andoro vzela cel mesec nogometa. Brez njega Bayern ni mogel mimo PSG-ja v ligi prvakov, pohod do rekorda pa se je zgolj zavlekel. Do zadnje minute zadnjega kroga, ko je Lewandowski Augsburgu zabil gol številka 41.

Salutiraj pa raje nikoli več

Kariera tega tipa gre v obratni smeri, so zabavljali nogometni agentje, ko so opazovali Turka Buraka Yilmaza. Doma je igral za vse klube, ki tvorijo veliko četverico, Galatasaray, Fenerbahče, Bešiktaš in Trabzonspor. Samo še en nogometaš je tak, Sergen Yalcin, zdaj trener prvak z Bešiktašem. Preden podvomite o Burakovi klubski in drugačni zvestobi: lani se je znova poročil s svojo izbranko, s katero sta bila zakonca že v obdobju 2014-2018. Prodor takšnega nogometaša, kapetana reprezentance, v eno od top 5 lig bi človek pričakoval prej kot pri 35 letih. Pa še lanskega prestopa v Lille ne bi bilo, če se tam ne bi prerekali za 100.000 evrov. Toliko nagrade k pogodbi je hotel napadalec Loic Remy, da bi v francoskem covid varčevanju obnovil pogodbo z nižjo plačo. Tega denarja mu niso dali, Remy je šel igrat v ... kakšna ironija, v Turčijo, Lille pa je zadel s - Turkom. Saj jih je kar nekaj, ki so dali enako ali več golov kot Yilmaz, Kylian Mbappe iz PSG-ja jih je dal celo enajst več.

A Yilmazova poanta ni v 16 golih. Podžigal je moštvo in, če že hočete gole, na zadnjih šestih tekmah zabil šest super pomembnih. "Nihče vam nič ne more, bojevniški psi ste," je tulil na soigralce, da so marširali k naslovu prvakov Francije. Ognjeviti značaj ga zanese, kot ga je s tistim salutiranjem na igrišču v podporo turški vojski. A kaj drugega pričakovati od nogometaša, ki si je blizu s turškim liderjem Erdoganom. Tako blizu, da mu je Erdogan pomagal pri zapleteni ločitvi, ki je naposled trajala le dve leti.