"Najbolje bi ga opisali z besedami Hannah Arendt: 'Cilj vojne je mir, na vprašanje, kaj je cilj miru, pa ni odgovora.'" Pričakovali bi, da bo nedemokratičnost na področju ekonomske svobode, socialne pravičnosti in identitetnih izbir postala aena glavnih problematik v državah, v katerih so se ljudje več desetletij množično bojevali za demokratizacijo vsakdanjega življenja, a se zdi, da živimo v času, ko demokracija napada samo sebe, da bi se zavarovala. Tako je tudi lažje razumeti vzhodnoevropske nacionalizme, mizoginijo (sovraštvo do žensk), homofobijo in tako dalje.
S pomočjo Peggy Watson spomni, zakaj v socializmu ni bilo mednacionalnih spopadov. "Ideja naroda v obdobju socializmov ni bila politično ločevalna, zato ni bilo odkritih nacionalizmov in ksenofobije, ideja naroda je povezovala ljudi proti osovraženi državi, ki je zavračala etnične identitete na račun univerzalnega posameznika in ideološko formirane skupnosti delovnih ljudi." V prejšnjem sistemu je resda vse bilo v slogu tistega, kar je pravil ruski umetnik Vitalij Komar, da je vlada verjela, da bo mleka več, če je v plan napisala, naj se pridelava poveča. Liberalci so se temu smejali, a so ravnali in ravnajo tako, da verjamejo, da slogani ne bodo delovali, če jih bodo prezrli. Prej ni bilo nič dovoljeno, zdaj bo vse, so dajali vedeti (ali smo si mi, ki smo bili v socializmu, nekritično domišljali). Naenkrat naj bi se pojavilo veliko svobode, veliko smo pričakovali in malo dobili. Pravzaprav vsak dan ugotovili, da vse več dajemo. Svobode, vsaj tiste, ki resnično izboljša raven življenja večine ljudi, doslej ni bilo od nikoder. Neoliberalizem je samo zamaskiral naraščajoče neenakosti na področju globalne redistribucije dobrin in tudi neposredne posledice globalnega neoliberalizma (dr. Zavirškova jih pri pisanju o neopatriarhatu našteje: ekološke katastrofe, pomanjkanje vode, hrane, nekaterih surovin in podobno). Neoliberalcem je pri stopanju na piedestal za kamuflažo bil diskurz o multikulturnosti, pozneje ideologija o spopadu kultur in civilizacij, ki da so krive za globalno negotovost in vojne. Strah nas je moralo biti, da ne bi kaj preveč rekli. Tako smo brez moči in izbire verjeli, da je svobodna izbira mogoče pa le bolj pomembna kot neenaka razmerja moči in ekonomska neenakost, ki jo je vsilil svobodni trg.