V knjigi Človek v ravnotežju iz leta 1957 je pisal o rečeh, ki jih zdaj odkrivajo razni duhovnjaki. "V tem je skrita velika modrost. Človek mora sprejeti pač ravno svoje življenje, kakršno je dobil. Nič nam ne pomaga, če se pritožujemo in tarnamo in zavidamo drugim, češ da jim je laže, da imajo lepše življenje, da so bolj nadarjeni, bolj zdravi, imenitnejši, bogatejši in kar je še drugih lepih strani življenja."
Nekateri ljudje vse življenje bolehajo ob večnem če, je znal brati življenje. "Če bi bil jaz tako nadarjen kakor moj tovariš, bi tudi z veseljem študiral, tako pa nisem nič kriv, če iz mene ne bo nič. Če bi bil jaz toliko podedoval, kakor je moj sosed, bi tudi lahko gospodaril, tako pa ne morem nič za to, če sem prišel revež na svet in se bom revež poslovil od njega. Če bi imel jaz takega dobrotnika (strica), kakor ga imajo drugi, bi tudi jaz na zeleno vejo zlezel. Če bi bil jaz tako močan in tako zdrav, bi tudi imel kaj od življenja, zdaj pa vidim, da so vsi drugi srečnejši, samo jaz se vse življenje otepam z boleznimi in s težavami. Če bi ne imel take smole, bi tudi v življenju marsikaj dosegel. Če bi imel takšno srečo, kakor jo imajo drugi, bi bil danes že velik gospod. Tako in podobno se ljudje neprenehoma izgovarjajo in opravičujejo svoje slabosti, opazujejo druge, si želijo to, kar imajo drugi, svojega lastnega življenja pa ne upajo vzeti nase. Vse bi radi, samo tega ne, kar bi morali. Vse, kar je daleč od njih in nedosegljivo, bi radi imeli, samo tega, kar jim je najbližje in zato - hočeš nočeš - najlaže, to je njihovo lastno življenje, tega se otepajo in tega se izogibljejo kot največje nesreče. Če se potem čutijo res nesrečne in jim sreča ni naklonjena, so vsi drugi tega bolj krivi kot oni sami. Povsod drugje iščejo vzroke svoji nesreči in neuspehom, samo v samem sebi ne. Samo svoje lastne omahljivosti in mehkužnosti, ki jim ni dala, da bi pogumno sprejeli življenje in njegove naloge nase, nočejo uvideti, ker bi bili potem pač prisiljeni drugače živeti."