Ne joči, deklica

Aljoša Stojič Aljoša Stojič
23.06.2019 06:02

Izgubljena nogometna bitka za Čakovec in izgubljeni otroci.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Boljše je roditi se brez kurca kot brez sreče, je minulo nedeljo kričal možak, prislonjen na ogrado nogometnega igrišča v Čakovcu. Sonce mu je močno udarilo v glavo, zanalašč se je postavilo navpično nad njegovo plešo. Pivo pan mu je sicer nekoliko prej za hip osvežilo dan, a mu je razpoloženje pokvaril razplet tekme - deklet. Njegove iz Osijeka so izgubile proti Mariborčankam, kar je bilo za slavonsko borbeno navijaško grupo hujši šok od atentata na nadvojvodo Franca Ferdinanda, zaradi česar se je začela prva svetovna vojna. Da smo se, opazujoči ostali, vprašali, kaj neki se danes po svetu dogaja z ljudmi, da stresno, v predinfarktnem stanju, doživljajo nogomet - deklet, starih dvanajst in trinajst let. Navsezadnje je šlo za tekmo dveh mest, ki ju druži reka Drava, s to razliko, da te na osiješkem nabrežju komarji bolj pikajo kot na Lentu. Ampak nogomet nikogar ne združuje, samo razdvaja nas. Na igrišču se otroci, ki so komajda prišli iz plenic, ne učijo igrati in spoštovati soigralce in tekmece, v glavo jim vbijajo (starši seveda), da je važna samo zmaga - za vsako ceno. Ubi, ubi, kogarkoli že ... In potem golmanka poražene ekipe po koncu bitke za Čakovec joka kot dež, ker se njene niso uvrstile v polfinale. Kako ne bi, deklica, jokala, ko pa so vanjo pol ure streljal rafali "Sodnik, nimaš pojma!" in "Favl, penal, budalo jedno!".
Nihče se ne vpraša, kako se bo punčka, ko bo zrasla v žensko, znašla v življenju, v katerem je še najmanj zmag. Od rojstva do smrti hodimo po poti večnih porazov, z izjemo nekaj zmag, ki nas pripravljajo na nove poraze. V človeškem življenju ni dvigala na Mount Everest, smo pa lahko srečni, če (in ko) prepešačimo na vrh Pohorja. Z drugimi besedami: zastavimo si manjše cilje, ki jih bomo prej in lažje uresničili. Pozabljamo, kar so vedeli naši predniki: kdor visoko leta, nizko pade. Vsepovsod hitimo (na cesti, v službi, v športu, na počitnicah) in hlastamo po uspehu, zmagi, ne vem kakšni sreči. Slutim, da nas bo enkrat od te evforije, ki ni nič drugega kot izgubljena iluzija, razneslo. Če ne nas, pa ves naš planet.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta