Zastava mesta Ljubljana, ki že od kdo ve kdaj plapola na stolpu Ljubljanskega gradu, je na lepem postala velik problem nacionalnih razsežnosti. Desničarji trdijo, da bi se spodobilo, da na najvišji in najbolj vidni, najbolj simbolični točki glavnega mesta Republike Slovenije plapola državna zastava. In ne samo, da bi se spodobilo. Na Gradu bi morala viseti slovenska zastava. Iz principa. Da bi dokazali, da smo ponosni na svojo domovino oziroma državo.
Ali je zastava sploh problem?
Problem - če je to sploh problem - je večplasten. Po eni strani je res, da nihče pri zdravi pameti ne bi imel ali mogel imeti nič proti - razen morda kakšnega ekstremista, kakršen je Boris Vasev -, če bi na Gradu visela slovenska zastava. Velikanska večina Ljubljančanov zastave na Gradu resnici na ljubo niti ne opazi in se s temi protokolarnimi zadevami sploh ne ukvarja. So pa seveda jezni, če jih kdo obtožuje, da so ignoranti. Tista zastava pač tam visi in naj visi še naprej.
Toda nasprotniki ljubljanske zastave pripisujejo Ljubljančanom in ljubljanskemu županu pomanjkanje nacionalnega ponosa tudi zato, ker da so prebivalci prestolnice kot kvazikozmopoliti indoktrinirani s kulturnim marksizmom in zato neobčutljivi za domače viže od harmonik pa do državnih zastav - medtem ko je ljubljanski župan po nacionalnem poreklu tako ali tako navaden Srbin.
Kar nekaj
Dovolite, da odvrnem pozornost stran od teh zadev, ki v resnici nimajo podlage v realnosti. Pogovorimo se raje o zastavi z vizualnega stališča.
Še predobro pomnimo, da je slovenska zastava nastala na vrat, na nos, ker so se naši vrli osamosvojitelji - brez kakršnihkoli referenc s področja grafičnega oblikovanja in vizualnih komunikacij - zatekli po pomoč k prvemu dizajnerju, ki je takrat slučajno prišel mimo. Treba je sicer priznati, da si je (bilo) ob koncu 20. stoletja težko izmisliti izvirno zastavo, saj so barve in kombinacije barv in njihove razporeditve v glavnem že zasedene - da ne omenjam drugih simbolov in grafičnih elementov.
Drznem si trditi, da bi Slovenci in tudi Ljubljančani veliko raje izobešali državne zastave, če bi bile vizualno privlačne, da ne rečem vpadljive kot recimo ameriška, britanska, francoska in še kakšna.
Razumem takratno situacijo. Osamosvojitev ni prišla nepričakovano, toda za zastavo je zmanjkalo časa. Zato so si izmislili kar nekaj, kar je zadostovalo zgodovinskemu slovanskemu trobarvju in zraven aludiralo na to, da Slovenci nismo od včeraj.
Toda v sedemindvajsetih letih bi se lahko potrudili in jo zamenjali ali vsaj izboljšali. Pa je seveda nismo. Ker se tako ali tako ne bi mogli dogovoriti. Ker bi bili vsi tako prekleto pametni in bi vsak imel svoj predlog, tako kot za selektorja nogometne reprezentance. Ker smo prepričani, da je tudi državna zastava nekaj, o čemer je treba demokratično odločati. Po možnosti na referendumu!
Genetsko in mentalno nečist župan
A naj se vrnem k Jankoviću. Problem z Jankovićem ni v tem, da je genetsko in mentalno nečist Slovenec, ampak v tem, da je ideološko trmast. Prav nič ga ne bi stalo, če bi ljubljansko zastavo na Gradu zamenjal s slovensko. Ljubljančani bi še naprej hodili po mestu, ne da bi jo opazili, turisti pa bi jo še naprej fotografirali. Ampak Janković si ne pusti soliti pameti. Še posebej ne desničarjem. Ohranitev Ljubljanske zastave na stolpu je za njega stvar prestiža in vprašanje njegove osebne pokončnosti kot samopašnega, direktorja odprtega, svobodnega mesta, koji ne priznaje ovaj sud. Ljubljanska zastava plapola iz inata.
Gre za tipično slovenski, niti ne toliko ljubljanski zaplet. Prepiramo se o nečem, kar ni vredno prepira. Prepiramo se o nečem, o čemer sploh nimamo različnega mnenja. Seveda bi lahko na Gradu plapolala slovenska zastava. Tudi župan sam bi jo po mojem dal z veseljem razobesiti, če bi le to predlagal kdo drug - recimo Svetlana Makarovič ali Milan Kučan - in ne tisti, ki bi Jankovića utopili v žlici vode in ki nimajo pametnejšega dela, kot da netijo kulturni boj.
