Tu pa tam slišim mnenje, da bi morali imeti grobove urejene tako, kot jih vidimo v ameriških filmih, samo trata in nagrobniki. Pri nas je kultura večine ljudi taka, da bolj bogato in nekako tudi bolj vrtnarsko izražamo pozornost pokojnim. Lepo urejen grob je nekakšen izraz ali kar odraz našega odnosa in spomina na pokojne. Kakšen pa je ta način ureditve, kaže na osebno noto, okus, pomen. Nekateri so za zadržano, enostavno, pretežno zeleno, spet drugi za živahno, barvito, pestro.

Predvsem stiska s časom, ki prežema sodoben utrip večine nas, je mnoge na neki način prisilila v drugačne ureditve in tako tudi zasaditve. Ti so se bolj usmerili v trajne rastline, ki ne potrebujejo veliko oskrbe, predvsem pa ne zalivanja in rednega zasajanja ali presajanja vsako pomlad in jesen. Spet drugi grobovom namenijo več časa in jim je morda tudi estetsko tako lepše. Ti skrbno menjajo celotno ali skoraj celo zasaditev glede na sezono in jim tudi dodatna oskrba ni odveč. Tako bi lahko v grobem razdelili ureditve grobov v dva groba pristopa in vsak uporablja drug nabor rastlin.

Manj oskrbe, bolj zadržano, bolj trajno

Če v ponudbi zelnatih trajnic in pritlikavih grmičkov izberemo najbolj trpežne, bomo vsekakor zadostili želji po manjši oskrbi groba. Še največ koristi bo od zimzelenih rastlin, ki tla pokrivajo vseh dvanajst mesecev in s tem preprečujejo rast plevelov, predvsem pa skrbijo za lep videz.

Od necvetočih rastlin najpogosteje uporabljamo nizke homulice, manjše okrasne trave, grmasti jetičnikar (Hebe sp.), mahek ali pitomec (Sagina subulata), pritlikave bršljane, pomladno reso, kotule, netreske, mulenbekije, pritlikave brine in češmine ter še marsikatero drugo rastlino. Za vse naštete velja, da dajo največ lepotnega učinka z listi, ti pa so umirjenih barv. Tako izbiramo predvsem med odtenki zelene, sivo modre, sivkaste, v manjšem deležu pa tudi rumeno zelene, rjavkaste, rdečkaste, vijolične. Vse te barve so z redkimi izjemami, kot so iskrivke ali hojhere, bolj zamolkle, umirjene in z njimi težje dosegamo živahnejši utrip zasaditve.

Več oskrbe, več pestrosti, sezonsko

Če smo v zgornjem primeru namerno ali skoraj prisilno ostali pri bolj umirjenem učinku, pa nam sezonske cvetlice ponujajo celotno mavrico živahnih barv in bolj proste roke pri natančnejši izbiri barvnega učinka.

Krizanteme in mačehe so vodilne po bogati barvni paleti in predvsem močnem cvetočem učinku, mačehe pa v topli zimi, najkasneje pa spomladi nadaljujejo cvetenje, zato so upravičeno še vedno na prvem mestu po rabi na slovenskih grobovih. Zelo močan učinek dajo še ciklame, ki na žalost prenesejo le kakšno stopinjo pod ničlo, večdnevna zmrzal pa jim že škoduje. So pa slednje na voljo predvsem v rdeči in beli barvi ter v rožnatih odtenkih. Zgolj za jesenski videz so prav tako uporabne tudi jesenske vrese, ki sicer prezimijo, a cvetje v vlagi na prostem po prvem novembru dokaj hitro porjavi. Še bolj to velja za neprezimne vrste vres in res, tak primer je sicer krasna in zelo bujna Erica garcilis. Glede cvetenja podobno velja še za irske rese, gaulterije (plodovi).

Srednja pot

To je dobra izbira za tiste, ki jim samo zelnate trajnice in grmički delujejo preveč pusto, vseeno pa ne bi želeli dvakrat na leto na novo zasajati celotne površine, namenjene rastlinam. Tako se lahko odločimo, da bomo na primer eno tretjino ali polovico površine dobesedno pokrili s trpežno pokrovno trajnico ali nizko grmovnico. Za sezonsko cvetje nam tako ostane manjša površina in tako imamo tudi manj dela in manj stroškov pri nakupu vedno novih sadik. Seveda to ne pomeni, da moramo gredico razkosati po tretjinah ali na polovico, lahko uberemo tudi mešan pristop in v cikcaku posadimo nekaj trajnic, v vmesne vrzeli pa sezonsko dodajamo enoletnice in dvoletnice.

S tem pristopom smo po eni strani zmanjšali oskrbo in stroške, po drugi pa vseeno obdržali bolj cvetoč, barvit videz in ostali vsaj nekoliko povezani s tradicijo urejanja grobov iz prejšnjih desetletij.