Misel je kakor vrtljivi oder v gledališču: na mah spremeni človekovo podobo. Ljudje radi slabo mislijo o drugih in to deformacijo je psiholog opisal s preprostimi primeri o govoricah. "Pride nov stanovalec v hišo ali se priženi nov sosed in že nekdo začne: 'Ali poznate tega človeka? Veste, menda je kar čuden tip! Vse mogoče se šušlja o njem!' Edini, ki je šušljal o njem pa je bil prav ta, ki je to govoril. Potem še doda, da ima menda čudno preteklost, nikjer ne zdrži, zato se ves čas seli, da bi zabrisal za seboj sledi. Tako dobimo na mah slabo mnenje o človeku in se ga zato izogibljemo." In so posledice. "Tisti to začuti in tako je prepad med njim in njegovo okolico vedno globlji."
Res nič takšnega za današnji čas, boste porekli in je res tako. Zgodba iz naftalina in poanta tudi. V času od njegovega pisanja smo namreč modernizirali družbo. Na ta način, da je ljudem vedno težje drug drugemu pokazati osnovno naklonjenost. Vsi to ali vemo ali vsaj čutimo.
Zdaj je to smešna zgodba v primerjavi s tistim, kar vse pišejo spletni portali o ljudeh. Ker pisce plačujejo tisti, ki so jim napadi v interesu, je treba delo opraviti osupljajoče temeljito, in ga opravijo. Kljub temu bom nadaljeval s še enim navidez preprostim primerom znamenitega psihologa. Razlagal je o fantu, ki je nekaj časa delal na pošti. Tam je zamenjeval delavca na daljši bolniški. Po štirih mesecih ga je predstojnik poklical in mu sporočil, da se oni, ki je bil odsoten zaradi bolezni, vrača in da ga ne potrebujejo več. V naslednji dneh so v soseščini, v kateri je živela njegova družina, začeli govoriti, da so ga skupaj s še nekaterimi odpustili zato, ker so na pošti kradli. Zaradi teh govoric je šel od doma, ker se jih drugače ni znal znebiti. "Komu se moram za vse to zahvaliti? Samo zlobnim jezikom," je potem ugotavljal.