V koronavirusni krizi smo se (končno!) spet začeli bolj zavedati pomena samooskrbe. Saj mednarodna izmenjava dobrin še poteka (osebna mobilnost pa ne), a se je upočasnila. In če ni šlo zlepa, je več ljudi vsaj zgrda začelo razmišljati, da je bolje kupovati domače, četudi malenkost dražje. Odiranju v imenu nacionalne samozavesti se sicer velja odločno upreti, še bolj pa cenovnemu dumpingu marsikdaj spornih izdelkov masovne globalizirane proizvodnje. In s tem skrbeti tudi za lokalno ekonomijo, delovna mesta, zmanjševanje učinka tople grede ter obremenjenosti s kemikalijami ... zaradi (pre)dolgih transportnih poti. S tem pa vsaj posredno izraziti tudi nestrinjanje zaradi odsotnosti delavskih pravic in ohlapnosti okoljske zakonodaje v državah, kamor so najrazličnejši podjetneži tako radostno "outsourcali" neposredno proizvodnjo (enormne ekstra profite zaradi nizkih stroškov in "poslovno spodbudnega" okolja ter pomanjkljivega nadzora pa so tako še mnogo lažje skrili v davčnih oazah). Nak, saj si ne delamo utvar, da bo koronakriza temu naredila konec. A če bo večji del javnosti vsaj za silo ozavestil te probleme, bo to za človeštvo že majhen korak naprej.

Potencialni vrtičkarji

Velik korak za človeka bi bila domača pridelava in izdelava vsega mogočega za lastne potrebe ter prodajo ali še raje izmenjavo morebitnih viškov med sosedi. A pretiravanje ne bi imelo smisla. Če nekdo prelopata ali preorje skrbno negovano angleško travico pred svojim domom in namesto nje poseje njivico zelenjave, krompirja, pšenice ali koruze, o gojenju katerih nima pojma, s tem ne bo naredil pretirane koristi. Si bo pa skazil podobo bivalnega okolja, ki ima še kako pomemben vpliv na počutje in zadovoljstvo. Prav nič pa ni narobe, če pretehtano popestrimo biotsko raznovrstnost na lastni posesti s kako gredico ali lončkom (za to je dovolj že okenska polica) česa užitnega. To je z nekaj kombinatorike in estetskega čuta tudi na pogled privlačno. Skrb za tovrstne nasade pa je lahko vir zdrave rekreacije in prijeten ter hkrati koristen hobi.

Dol z izolacijo!

A večja samozadostnost ne sme pomeniti zapiranja pred svetom. Pa ne le zato, ker bi se svet za povračilo zaprl pred nami. Izolacionizem na dolgi rok skoraj vedno povzroči vsesplošno nazadovanje namesto napredka. Tudi in predvsem tistega resničnega, ki ne temelji le na neprestani eksponentni rasti bruto domačega proizvoda in virtualnih borznih indeksov ter namerno zanemarja realno planetarno škodo, ki je ni mogoče izraziti v denarju. Pri še tako visoki stopnji samooskrbe je nekaj tuje konkurence dobrodošlo, če le preveč ne prevlada. Seveda bi bilo skrajno neumno pretvoriti deželico na sončni strani Alp v svetovno velesilo v gojenju tropskega sadja. Se pa prav v izrednih razmerah vse bolj zavedamo, da bi dokaj zlahka vsaj povečali delež domačih živil, ki v naših krajih odlično uspevajo in imajo tudi dolgo tradicijo.

Mleka dovolj in preveč

Če jo je povozila politika trgovskih verig z agresivnim oglaševanjem najnižjih in še dodatno akcijsko znižanih cen na prostem svetovnem trgu nabavljene robe, bi morda bil ustrezen protiudarec sistematična in tudi državno podprta propagandna akcija za vrhunsko domače blago z za potrošnika boljšim razmerjem med kakovostjo in ceno. A to ne gre čez noč. Kar bi pa bi lahko kot posamezniki, skupine in družba storili takoj in brez omembe vrednega odrekanja, je večje povpraševanje po tistih dobrinah, kjer je samooskrba že zdaj zadostna ali imamo celo presežke. Nekoč je bilo tega precej, trenutno je spisek grozljivo kratek.