Vse ti lahko vzamejo, le znanja ne, je bil vodilni Kavčičev življenjski moto in vzgib, da je zmeraj iskal in našel finančne možnosti za nenehno izobraževanje. S tem se je iz revščine pretolkel do vloge pomembnega protagonista kulturnega utripa Maribora tako pred vojno kot po njej, vse do svoje smrti leta 1972. Z izjemno energijo se je razdajal na mnogih področjih, kot prepoznaven akademski slikar, iskan in cenjen scenograf, odličen restavrator, iskriv pedagog ter strasten glasbenik.
Maks Kavčič je spisal avtobiografijo, v kateri opisuje prvo desetletje svojega življenja. Ni znano, zakaj je prenehal pisati. Od tu je njegovo življenjsko zgodbo na osnovi maminih in lastnih spominov, razgovorov z mnogimi očetovimi sodobniki, na osnovi pisem in drugih pisnih virov spisala njegova hči, akademska kiparka Metka Kavčič. Estetsko zasnovana monografija "Maks Kavčič", za izdajo katere ni pokazal zanimanja noben založnik in jo je avtorica izdala z lastnimi sredstvi, je hčerkin poklon očetu in vsestranskemu ustvarjalcu. "Želim si, da ga spozna tudi mlajša generacija in da bi zanimanje za njegovo zapuščino preraslo lokalne okvirje. S tem bi ga postavili ob bok vidnih slovenskih ustvarjalcev, odmevnost in navzočnost njegovega dela pa prikazali tudi v širšem mednarodnem prostoru," pravi Kavčičeva.
V svojih slikovitih in iskrivih spominih, podkrepljenih z mnogimi zgodbami, Kavčič pripoveduje, da se je na lep majski dan leta 1909 rodil v Zgornjem Porčiču, ki su mu tedaj rekli Gladenperg. Z mamo, ki ga je rodila v triinštiridesetem letu starosti, sta revščino v glavnem tolkla sama. Oče, pekarski pomočnik, je delal v čezmejnem Cmureku in je bil veliko odsoten, odrasli brat in tri sestre pa so bili v glavnem že od doma.
Kasneje so se za kratek čas preselili na malo posestvo v bližino Lenarta, stisnjeno na griču med gozdom in poljem, ki ga je kupil oče. Žal ob nakupu ni preveril zadolženosti posestva in nezmožnost odplačila tujega dolga je bil razlog, da so morali posestvo zapustiti. Odselili so se v Lenart in tu se je za Maksa začelo bolj družabno življenje v napetih igrah z drugimi otroki. Tako tudi na neko lepo sončno nedeljo, seveda kot se spodobi - v obvezni "gmašni" obleki z novodobnimi naramnicami. Med igro se pozabi na marsikaj, tudi na klic narave. Če so takrat, ko je že skoraj prepozno, v napoto še nerodne naramnice, se zgodi, da vse pristane v hlačah. Ob Maksovi grozi, mamini zadregi in ob veliki zabavi opazovalcev je manjkala le še življenjska modrost vrle sosede: "Čű Treza, tvoj pobar (fant) se je pa v hlače posra, iz totega pač nič nede gratalo."

Od ključavničarja do akademskega slikarja

Leta 1915 se je družina preselila na Studence v Mariboru in tam je Maks pričel kot "zamudnik" obiskovati osnovno šolo ter ugotovil, da se mu v šoli zaradi slabega branja ne obeta nič kaj dobrega. A se je s trdno voljo sam naučil brati in nato kot odličnjak končal četrti razred. Denarja v družini nikoli ni bilo in zato je moral opustiti šolanje na Državni deški meščanski šoli. Zdelo se je, da se mu obeta poklicna pot ključavničarja, za katerega se je izučil. Vedoželjnost je temperamentnega mladeniča zmeraj gnala naprej, vrnil se je v šolo in maturiral. S pomočjo štipendije Sokolske župe Studenci je nadaljeval izobraževanje na Državnem moškem učiteljišču, kjer se je začel intenzivno zanimati za likovno dejavnost. Dvaindvajsetleten je imel diplomo v žepu, povrhu pa še opravljen tečaj pevovodje. Dovolj, da se je lahko za slabi dve leti zaposlil kot zasebni učitelj, denar pa služil še z inštruiranjem. Leta 1933 se je vedoželjni mladenič vpisal na Kraljevsko umetniško akademijo v Zagrebu in postal sošolec Zorana Mušiča, Marija Preglja, Lajčija Pandurja in drugih bodočih slovenskih slikarjev. Pred koncem študija bi moral na služenje vojaškega roka, a se mu je spretno izmaknil na osnovi ocene uradne komisije, da zaradi razrahljanih živcev in malarije vojaščine ni sposoben. Uspešno je končal študij v Zagrebu in ga z mecenovo pomočjo nadaljeval še v Parizu. Po njegovem zaključku se je preživljal kot svobodni umetnik, kot predavatelj umetnosti na Ljudski univerzi na Studencih, nato pa do začetka vojne kot suplent na mariborskem učiteljišču. V vlogi scenografa, dramskega igralca, dirigenta pevskega zbora in operet je bil vsestransko aktiven že v Sokolskem društvu na Studencih. Kot slikar je postajal prepoznaven po letu 1938 s članstvom v likovnem klubu Brazda in razstavljal na mnogih razstavah. Likovni kritiki so pozitivno ocenjevali njegov napredek na likovnem področju in prejel je prve nagrade.

Volku v žrelo

Takoj na začetku druge svetovne vojne so ga opozorili, da bo interniran, in pred tem se je rešil s pravočasnim pobegom v Avstrijo. Do konca aprila 1945 je deloval kot restavrator fresk in oljnega slikarstva na gradu Eggenberg v Gradcu s pojasnilom, "da gre volku v žrelo, ker ga tam ne bodo iskali". Hčerka se spominja, kako je njej in mami ob povabilu na neko svečano obletnico gradu Eggenberg pokazal, kje so bile restavratorske delavnice, v katerih je delal. Grad je bil do nekaj let pred vojno v lasti Herbersteinov, kasneje v občinski in med vojno je v njem delovala Visoka šola za umetnost. Danes je grad last države, je pod Unescovo zaščito in velja za najpomembnejši grad na avstrijskem Štajerskem, ki je s svojimi čudovitimi prostori in dragocenimi freskami na ogled javnosti.

Joj, Kavčič sedi v parterju

V času povojnega službovanja na Državnem učiteljišču v Mariboru se je pričel ukvarjati tudi z odrsko in scenografsko dejavnostjo in za Narodno gledališče v Mariboru ter za ljubljansko Opero izdelal sceno za številne operne in dramske predstave. Hčerka pravi, da se je očetovo mladostno poznanstvo z režiserjem Hinkom Leskoškom, ki ga je povabil v Ljubljano, izteklo v dolgoletno plodno sodelovanje kar pri enaintridesetih operah. Zvezno nagrado je prejel že za prvo postavljeno scenografijo Mozartove Figarove svatbe za ljubljansko Opero. Z njenimi največjimi uspešnicami kot Zaljubljen v tri oranže ali Zlati petelin Rimskega-Korsakova, so pogosto gostovali v tujini in navdušili publiko kakor tudi kritike. S scenografijo se je ukvarjal domala do konca življenja in ustvaril petinšestdeset scenografij zgolj za profesionalna gledališča.

Pedagog z vzgojnim žarom

Maks Kavčič je svojo nadarjenost za pedagoški poklic, didaktično spretnost, zanimivo in razumljivo razlago pokazal že ob prvih učiteljskih nastopih v predvojnem obdobju. V bogati pedagoški karieri, ki je sledila in trajala do njegove upokojitve, je od honorarnega profesorja višje šole za likovno teorijo, grafiko, pisave in metodiko likovnega pouka napredoval v rednega profesorja likovne vzgoje na Pedagoški akademiji v Mariboru. Tudi po njegovi zaslugi je oddelek za likovni pouk postal samostojen.
Njegovi študentje so pripovedovali, da je predaval z žarom in predavanja prav rad popestril s svojimi življenjskimi izkušnjami, anekdotami in risbami. "Profesorji, in med njimi moj oče, so res skušali oblikovati profil učitelja – pedagoga z zavestjo o tem, da je učitelj pomembno odgovoren za vzgojo mladega rodu. V učilnici zato niso zgolj predajali golega strokovnega znanja, ampak so študente tudi vzgajali in jim podajali osnovne bontonske napotke. Naučili so se obnašanja v gledališču, galeriji, na koncertu, kako se primerno urediti za svečano prireditev, kako v gledališču vstopati v vrsto, kdaj zaploskati. Doma je ogromno bral, pisal, študiral in se pripravljal na predavanja. Večina konzultacij s študenti se je odvijala kar pri nas doma, kasneje s pridobitvijo ateljeja na Partizanski cesti v Mariboru pa tam."

Vidmarju odločni ne

Bil je odličen multiinstrumentalist in si z igranjem v različnih glasbenih sestavih prislužil marsikateri cekin za to, da se je lahko šolal. Z občutkom je znal preplesti glasbo in likovno umetnost, tako se je tudi pri izbiri študija odločal med glasbenim in likovnim ter se nato odločil za slednjega. Kavčičeva razlaga, "da je bil izjemno plodovit slikar, a celosten seznam njegovih del ne obstaja, le opus, ki je ostal po njegovi smrti. Nekaj njegovih del je v umetniških ustanovah, nekaj v zasebni lasti, čeprav sam ni želel prodati veliko svojih del. Zavedal se je, da mora biti njegova slikarska zapuščina tako bogata, da bosta žena in hči po njegovi smrti z njo preskrbljeni. Tudi sama sem iz njegovega opusa prodala zelo malo del in nekatere slike ne bodo nikoli naprodaj. Še vedno v meni tli želja po manjši galeriji z njegovimi deli ali vsaj spominski sobi v kateri izmed kulturnih ustanov."
V mariborskem likovnem krogu je bil vidna osebnost. Njegovi likovni motivi imajo korenine v mladostnem življenju na podeželju. Krajinske upodobitve, tihožitja, življenje malih ljudi, glasbenikov, kasneje pa tudi aktov in redkih avtoportretov je s prepoznavnim ekspresionističnim jezikom ujel v akvarele, gvaš in na platno. Iz časa bolnišničnega zdravljenja v Beogradu so mračne podobe bolezni, pohabljenosti in smrti ostale le v obliki risb v njegovih skicirkah. S svojimi deli se je sam ali v sodelovanju s sodobniki Miho Malešem, Marijem Pregljem, Zoranom Mušičem, Lajčijem Pandurjem in drugimi predstavljal na razstavah po Sloveniji. "Včasih je bil tudi zelo trmast in se ga ni dalo premakniti, kar mu je znalo biti v škodo. Na primer, ko ga je Josip Vidmar povabil k službovanju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, je to kljub boljšim pogojem gladko odklonil. Preveč ustvarjalnih stvari ga je vezalo na Maribor," pravi Kavčičeva.
Ob njegovi 60-letnici mu je Umetnostna galerija Maribor priredila retrospektivno razstavo, ob letošnji 110. obletnici rojstva pa so se mu z izčrpnim projektnim delom v mariborski galeriji Media Nox poklonili tudi študentje umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Maribor. Pod mentorstvom Petre Čeh so pripravili razstavo umetniških del Maksa Kavčiča in njegove hčerke Metke, z naslovom Družinska vez.

Kavčiču bo uspelo

Vsestranska vpetost v kulturno in pedagoško dogajanje v Mariboru je pri urejanju projektnih zadev zahtevala tudi prepričevanje vsakokratnih oblastnikov. "Ko so vsi že obupali, da bodo pri njih karkoli dosegli, so nazadnje rekli: 'Če bo kdo še lahko kaj naredil, bo to Kavčič!' S trdnimi argumenti je znal ljudi postaviti pred zid. Bil je zahteven do sebe, prav tako je bil nepopustljiv do drugih, kompromisi in popuščanja zanj niso obstajali. Imel je jasne misli in način izražanja, zato si pri njem vedno vedel, pri čem si. Bil je kritičen, mnenje je brez zadržkov povedal v obraz in zaradi te odkritosti velikokrat prišel v konflikt," pojasnjuje akademska kiparka.
Žal mu ni uspelo premagati dolgotrajne in zahrbtne bolezni. Prvič je Kavčič za rakom zbolel pri sedeminpetdesetih letih, bil operiran in obsevan. Bolezen se je za nekaj let potuhnila, nato pa ponovno izbruhnila. V mariborski bolnišnici je bil dvakrat operiran na limfnih žlezah na vratu, nato pa se je neuspešno zdravil še na Vojaški medicinski akademiji v Beogradu. Pri štiriinšestdesetih je 18. februarja 1972 umrl v mariborski bolnišnici. Hčerki Metki je bilo takrat trinajst let.
Za svoje delovanje na vseh področjih je prejel številna priznanja, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, priznanje red zaslug za narod s srebrnimi žarki, srebrni grb mesta Maribor in druga. Maks Kavčič je bil vsestranska osebnost in je prav dobro vedel, da se je treba do kvalitete ter ravni misli, ki niso vsakomur dane, dotolči. Zato, da lahko pomagaš ljudem in okolju, za katero ti je mar.