Sem v letih, ko se poravnavajo računi in ko smrt vrstnikov da človeku jasno vedeti, da je konec življenja zelo zelo blizu. Medtem ko se ukvarjamo z matematiko in biološko obstojnostjo človeškega rodu, neredko vsak na podlagi svojih izkušenj naletimo na zanimive ljudi, ki jim je bilo življenje v smislu družine in tudi kakovosti še posebno naklonjeno. Vsi najdemo kakšnega dedka ali babico, starejšega soseda in sosedo ter z njimi pojasnjujemo, da je lahko tudi obrabljiv človeški material trajnejši in kakovostnejši, kot kažejo statistični izračuni. In tako sta tudi omenjena dedek in babica živela skoraj stoletje ter bila do konca duševno in fizično dovolj vitalna, da pri vsakdanjih opravilih nista potrebovala skoraj nikakršne in nikogaršnje pomoči ... Med takimi pogovori vedno omenim Leona Štuklja (1898-1999). Z anekdotami o njem ilustriram nenavaden in zame edinstven primer človekove vitalnosti v visoki starosti.
Z gospodom Leonom Štukljem sem se prvič srečal spomladi 1993 na njegovem domu v Mariboru. Na srečanje, katerega namen je bil intervju s slavnim telovadcem, sem prišel skupaj s kolegom in prijateljem Jasminom Maričićem. Leon Štukelj je sedel v dnevni sobi in naju prisrčno pozdravil s stiskom roke, nato je v roke vzel svinčnik in zvezek. "Še enkrat mi povejta, kako vama je ime in za koga je intervju." Pedantni starec je beležil svoj vsakdan, da bi za vsakim zanj pomembnim dogodkom ostala pisna sled. Potem smo med klepetom najprej spregovorili o vojni, ki je tedaj besnela v moji domovini Bosni in Hercegovini. "Strašno je, kar se tam dogaja. Meni se zdi še posebno tragično, ker se med seboj pobijajo pripadniki tako imenovanih bratskih narodov. Kajti mi vsi smo Slovani in jaz se tega dejstva zavedam že od rane mladosti. Kot panslavist sem bil član društva Sokol. V tistih časih je bilo to društvo prisotno povsod, njegova ideologija pa je bil panslavizem. Naše slovanske duše so si podobne. Sem sicer germanofil, toda slovanstvo je globoko v moji duši …"
Približno dve uri pozneje je bilo intervjuja konec in tedaj se je Štukelj vrnil k panslavizmu in društvu Sokol. "Veste, komunisti so se trudili društvo Sokol marginalizirati, ga nekako skrili pod preprogo. O njem ni bilo ravno priljubljeno niti zaželeno govoriti. Mene pa čudi predvsem dejstvo, da je bil tudi Tito član društva Sokol. In čeprav je bilo običajno poveličevano vse, kar je bilo povezano z njegovim življenjem, so to dejstvo spretno skrivali … Počakajta, vama bom kar dokazal, da govorim resnico …"
Živahni gostitelj se je odpravil proti knjižnim policam, se za trenutek zamislil, z očmi nekaj iskal … "Ah, tukaj je." S police je vzel knjigo in dodal: "Mislim, da je ta stavek na strani 67." Nato je listal do strani 67. "Evo, dokaz, da je bil tudi Tito član društva Sokol!"
Predstavljajte si, da se je človek, ki je bil v tistem trenutku star 95 let, tako zanesljivo in natančno spomnil nekega bizarnega podatka. Kakšen spomin in kakšna intelektualna živost!
Sicer smo se med pogovorom sprehajali skozi Leonovo burno življenje, prežeto predvsem s športnimi uspehi. Potem ko je leta 1924 v Parizu osvojil zlato olimpijsko medaljo, ga je za mejo med Italijo in tedanjo Kraljevino SHS čakal špalir navdušenih navijačev, ki so ga po vsej Sloveniji spremljali na poti do doma. Kakor so tudi danes sprejmejo in pozdravijo športni junaki.
Slavnega telovadca Štuklja so klicali iz vse Evrope, sedemnajst medalj s svetovnih in olimpijskih tekmovanj je dajalo legitimnost njegovi pomembnosti, upravičeno je veljal za edinstveno športno zvezdo. Vzporedno s športnimi zmagami je nizal tudi uspehe na svoji karierni poti. Leta 1924, ko je v Parizu kot prvi Slovenec osvojil olimpijsko zlato, je končal tudi pravno fakulteto v Ljubljani. Poleg športa in kariere je imel Štukelj še eno veliko strast - opero. Finska gimnastična zveza ga je nekoč povabila na obisk, mu plačala pot, poslala dnevnice, on pa se je odločil izkoristiti priložnost, da si v Hamburgu mimogrede ogleda neko operno predstavo. Za ta izlet je porabil vse dnevnice, vendar je bilo to za velikega opernega navdušenca veliko manj pomembno od veselja, ki mu ga je to prineslo. Štukelj je po predstavi preprosto nadaljeval pot na Finsko.
Ah, kamorkoli bi šel, samo ne gor
Medtem ko so se vrstili spomini na države in potovanja v bogatem življenju Leona Štuklja, se mi je porodilo vprašanje: "Gospod Štukelj, za vami sta bogata kariera in zasebno življenje, povejte, ali obstajata mesto, država, ki ju še niste obiskali, pa bi ju hoteli?"
Nekaj časa je molčal, nato je z nasmehom odgovoril: "Ah, kamorkoli bi šel, samo ne gor." Pri tem je s prstom pokazal proti nebu, kamor gre človek, tako nas vsaj učijo naše vere, na svoje zadnje potovanje.
Štukelj razen za panslavizem ter seveda zavednost in pripadnost slovenskemu narodu in kulturi nikoli ni pokazal interesa, kaj šele navdušenja za katerokoli ideologijo. Po osvoboditvi je izbruhnila evforija, v kateri so sodelovali mnogi, toda Štukelj se je odločil ostati zadržan. Vabili so ga na mitinge, na katerih so poveličevali komunistično partijo in Tita, a se jih ni hotel udeleževati. Povedal mi je: "Partija je bila do mene vedno zadržana, med drugim nisem mogel več delati kot sodnik, ker sem to delo opravljal v času Kraljevine SHS … Ko so me vabili na neke proslave, na katerih bi moral biti govorec, sem jih vedno zavrnil. Predstavljajte si, minila so leta, bil sem že upokojen in sem vsak dan odhajal na sprehod v mariborski park. Nekega dne je k meni pristopil bivši udbovec in mi, verjetno ni hotel te skrivnosti odnesti s seboj v grob, priznal: 'Veš, Leon, ko nisi hotel sodelovati z nami, se je tvoje ime znašlo na tapeti. Bili smo v dilemi, ali naj te likvidiramo ali pustimo pri miru.'"
Na srečo so očitno prevladali glasovi tistih, ki so bili za to, da slavnega telovadca pustijo živeti. Pri Štuklju sem bil še dvakrat, enkrat me je prosil, da zanj poiščem neki tulec, ki ga je potreboval zaradi pomembnih dokumentov, za katere je skrbel. To pa so bili že časi, ko je bil tako rekoč svetovna zvezda, najstarejši živeči olimpionik, ampak še vedno z neverjetno kondicijo. Pa mi je pripovedoval zgodbe in se malo tudi potožil zaradi neobičajne gneče. "Ves čas me kličejo novinarji, televizije … In jaz jim rečem, naj pridejo. A potem pridejo in so ves dan tukaj kamere, snemalci … jaz pa moram zaradi njih spremeniti svojo dnevno rutino. Zame je vse to zelo naporno."
Menim, da se človeku, ki živi v skladu s špartansko dnevno rutino, pa se mu življenje nenadoma spremeni, to nekako pozna na telesu. Redna, zdrava prehrana, jutranja telovadba, kosilo, počitek in nato sprehod, duhovne vaje ob branju in zvečer odhod v posteljo vedno ob istem času … vse to je očitno blagodejno vplivalo na telo vitalnega Leona Štuklja. In ko so to njegovo rutino zmotila potovanja ter nove in drugačne obveznosti, je njegovo telo verjetno začelo slabeti. Kljub temu je Štukelj zame ostal parameter neverjetne vitalnosti. Zadostuje, če se spomnim komične situacije, ko je prišel na podelitev nekega priznanja v uredništvo Večera. V pritličju so ga čakali televizijci, nameravali so posneti vsak njegov korak. A ko se je Leon z mladostnimi, hitrimi koraki namenil proti zgornjemu nadstropju, so mu komaj sledili, tako hitro je premagoval stopnice, čeprav se je že bližal stotemu rojstnemu dnevu.
Več kot 90 let je bil star, ko so ga klicali iz Nemčije. V Berlinu je živel eden najstarejših nemških olimpionikov, boksar, s katerim se je Štukelj srečal na olimpijskih igrah leta 1936. Televizija je hotela posneti prispevek o srečanju teh dveh "živih spomenikov" berlinske olimpijade. Leon Štukelj mi je opisal to srečanje: "Odpeljali so me k temu človeku … Nekaj časa sva obujala spomine, toda on je komaj kaj slišal in je zelo težko govoril. Bil je že zelo star, veste ... čeprav je bil 15 let mlajši od mene."
Tudi če ne bi bilo mariborskega Trga Leona Štuklja, se pred mano, kadarkoli me pot zanese mimo zgradbe, kjer sem se trikrat srečal z legendarnim telovadcem, vedno od nekod, kjer živi spomin, pojavi njegova podoba.
