Saj boste videli in spoznali več Kanade kot mi, sta nas na popotovanje po njenem zahodnem delu pospremila Gene in Roberta, kanadska soseda, ki v naši (pogosti) odsotnosti dobrovoljno skrbita za muco in zalivanje vrta.
Na krožni poti po provincah Alberta in Britanska Kolumbija smo srečevali številne popotnike od blizu in daleč in nemalo nemško govorečih iz Evrope. Ko smo po dveh tednih strnili vtise neopisljivih lepot, nam je bilo jasno, zakaj smo srečali toliko Evropejcev, saj si pod imenom Kanada večinoma naslikamo prostranstva divje in neokrnjene narave z mogočnimi gorami neverjetnih oblik, z nepreglednimi gozdovi, rekami, ledeniki in neštetimi ledeniškimi jezeri skoraj kičasto turkizne barve. Številna oglaševanja znamenitih Canadian Rockies oziroma kanadskega Skalnega gorovja in orise v superlativih sem vzela z rezervo, češ, kaj pa je lepšega od našega Triglavskega narodnega parka? A moram priznati, da mi je jemalo sapo. Če k temu prištejem še divje živali, ki se postavljajo na ogled, kot da smo na afriškem safariju, prekrasno sončno vreme z rekordnimi temperaturami nad trideset stopinj - in odmislim prenatrpanost s turisti v natikačih na najbolj obiskanih in lahko dostopnih krajih ter nadležne komarje, ki jim ni mar niti nadmorske višine dva tisoč metrov -, je to tista Kanada, ki jo mora obiskati prav vsak, ki tukaj biva, čeprav le za kratek čas. In res, nihče od Kanadčanov našega ožjega kroga še ni obiskal znamenitih Rockiejev. Je že tako, da je svet pred domačim pragom kar preveč samoumeven ali pa rezerviran v pričakovanju bolj oddaljenih let. Res pa je, da pomeni vsakršno potovanje po Kanadi najprej večurne polete z letalom in kar obsežen finančni okvir. Žal je v turističnem smislu Kanada precej dražja od ZDA ali karibskih otokov, najpopularnejše destinacije Kanadčanov.

Banff in Jasper

Dvotedenska krožna pot nas je iz Calgaryja, kjer lahko občudujemo preostanek zaobljenih valovitih step Velikega nižavja, vodila skozi dva osrednja nacionalna parka, Banff in Jasper, od tod preko regionalnega parka Robson in kotline okrog Kamploopsa v Vancouver. Sledil je skok s trajektom na otok Vanocuver in v Victorio, glavno mesto province Britanska Kolumbija, in vrnitev s celodnevno vožnjo iz Vancouvra nazaj v Calgary. Z avtomobilom smo prevozili 3600 kilometrov, prekolesarili 60 kilometrov in prepešačili 95 kilometrov (naredili smo 150.000 korakov). Doma ne grem peš niti do trgovine!
Bistvo potovanja seveda ni v številkah, a v primeru Kanade, kljub sodobnem transportu in možnostih hitrih potovanj (z razvejano turistično infrastrukturo in internetom), tudi številke veliko povedo o nepredstavljivih razdaljah in razsežnostih druge največje države na svetu.

Na kolo ali v čoln

Visokim cenam se lahko izognemo z lokacijami na obrobju parka in z vsakodnevno vožnjo, ki pa nas ne sme odvrniti, saj je popolnoma nestresna. To ni vožnja po ovinkasti cesti, kot jo poznamo med Kobaridom in Bovcem. To je umirjena vožnja z omejitvijo 110 kilometrov na uro po avtocesti skozi široke doline, kjer je dovolj prostora za rečno strugo, znamenito Kanadsko pacifiško železniško progo s kompozicijo 150 vagonov in več, za kolesarske steze in živalski svet. Za vstop v narodne parke je treba plačati dnevno vstopnino, a pozitivno je, da ima tako rekoč dvodnevno veljavnost.
Canmore je poleti dobro izhodišče za ljubitelje gorskega kolesarstva, pozimi pa za smučarske tekače. Znameniti Nordijski center ima urejenih preko 300 kilometrov tekaških prog, po katerih je v poletni sezoni deloma mogoče tudi kolesariti. Ob reki Bow je prav tako urejenih več kolesarskih poti različnih dolžin, na reki pa je mogoče veslati ali se udeležiti organiziranega spusta z raftom. Ob oglaševanju raftinga bodite pozorni na stopnjo zahtevnosti; če želimo doživeti vsaj malo soškega raftinga, je treba poiskati ponudbo z vsaj tretjo stopnjo ali več, sicer se bomo po reki spustili kot na napihljivi blazini. Prav tako je glede na vreme priporočljiva predhodna spletna rezervacija, najboljši rafting pa ponujajo v sosednjem narodnem parku Yoho na reki Kicking Horse, v provinci Britanska Kolumbija.

Olimpijski spomini

Glavna stavba Nordijskega centra je skromna, nudi predvsem zavetje obiskovalcem in smučarjem tekačem v zimskem času. V številnih smučarskih središčih so tovrstne restavracije bolj odprtega tipa; tam se smučarji lahko preobujejo, pustijo svoje osebne stvari na toplem in se okrepčajo s hrano iz nahrbtnika. Čeprav gre za samopostrežno restavracijo, nikjer ni napisov Hrana iz nahrbtnika ni dovoljena. Če je tovrstna infrastruktura navdušujoče preprosta in prijazna do obiskovalca, je cena "hrane iz nahrbtnika" prezrcaljena in zasoljena v smučarskih vozovnicah ali v uporabi drugih storitev, tudi poletnih. Skladno s skromnostjo prostora je skromna tudi predstavitev kraja in razvoja smučarskega centra iz časa zimskih olimpijskih iger v Calgaryju leta 1988.
Na kratko spoznamo udeležbo Kanadčanov na številnih olimpijskih igrah in glej - v vitrini uzrem Vučka, maskoto olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984. Razstavljene so tudi smuči Elan, tiste znamenite "ercejke", s katerimi so v osemdesetih letih ponosno smučali le najboljši smučarji.

Ne beži pred medvedom

Na hitro preletimo tudi navodila za ravnanje ob srečanju z medvedom: da je treba upoštevati označbe, da je dobro biti glasen, da v nobenem primeru ne smeš zbežati in predvsem je zelo priporočljivo imeti medvedji sprej na dosegu roke in manjši zvonček za pasom. Poučimo se še o razlikovanja iztrebkov med črnim medvedom in grizlijem ter samozavestno nadaljujemo dopust, z medvedjim sprejem na omarici v apartmaju.
Na informacijah nas prijazen uslužbenec napoti v središče mesta, kjer je cena za izposojo koles ugodnejša, hkrati nam priporoča slikovito kolesarjenje ob reki Bow. Kot je v Kanadi med domačini navada, me povpraša, od kod je moj "ljubek naglas", nato pa navdušeno našteva kraje, ki jih je v mladih letih obiskal v tedanji Jugoslavije. Seveda upoštevamo nasvet domačina; zagorel fant z izrazitim britanskim naglasom nam ponudi super gorska kolesa, ki sem se jim sprva režala. Po mojih dosedanjih izkušnjah so namreč vse urejene poti v Kanadi malone tlakovane in asfaltirane. No, na koncu se je kolo na grobem makadamu, po gozdnih poteh in tudi za skok čez kakšno kratko strmino vsestransko izkazalo.
Po večurnem sedenju se lahkotno kolesarjenje ob reki Bow še kako prileže. Ne morem si kaj, da me reka ne bi spominjala na Sočo, in ne morem si pomagati, da nenehno iščem primerjave z domačimi kraji in razmerami ter modrujem z najbližjimi ali kar pri sebi, a želim si, da bi tudi v Sloveniji imeli več posluha za urejanje poti za pohodnike in kolesarje z vzajemnim spoštovanjem pri sočasni uporabi.

Srečanje z divjino

Prvič smo se srečali z divjino, z bližino živalskega sveta. Pogled je pritegnila tabla na drevesu ob poti, ki je bila od mesta oddaljena kakih dvajset kilometrov, na njej pa nazorno opozorilo, da smo v medvedji deželi z zarisanim območjem medvedjega pohajkovanja, ki je segalo globoko v našo bližino. "Eh, medvedi v bližini, če pa je takšen hrup in toliko ljudi vsepovsod," sem takoj podvomila, tablo zgolj pofotografirala in odkolesarila naprej. Priznam, da sem tablo vzela kot turistično znamenitost, saj Kanadčani glede varnosti v primerjavi z realnim stanjem velikokrat pretiravajo. Priznam pa tudi, da sem si drobni tisk, kako ravnati, če srečaš medveda, vseeno še enkrat natančno prebrala. Za vsak primer.
"Fant z britanskim naglasom je Avstralec," je modro ugotovila naša hčerka, ki s posluhom razlikuje različne angleške naglase. Ob vrnitvi sem ga seveda povprašala, od kod prihaja. In res, iz Avstralije se je v Kanado priselil predvsem, kot je pomenljivo poudaril, zaradi lagodnega življenja. Poleti se preživlja z oddajo koles, pozimi pa borda in dodatno zasluži v turizmu. "Having fun" (zabavati se) je moto njegovega življenja in trenutnega bivanja v provinci Alberta. Biti v objemu gora, zime in snega je vse, kar si želi. Kot smo kasneje ugotovili, je v vseh turističnih središčih veliko Avstralcev, ki so čez poletje večinoma zaposleni v restavracijah. Tu je zaslužek zaradi severnoameriške kulture prehranjevanje v lokalih in z visokimi, dvajsetodstotnimi obveznimi napitninami najboljši. Pred restavracijami pa v večernem času vedno vrste čakajočih na prosto mizo.