Osvoboditev Maribora in krajev ob severni meji po letu 1918 je omogočila, da se je razmahnilo kulturno-prosvetno in telesnovzgojno delo. Tako je bilo 1919. leta ustanovljeno tudi društvo Sokol Studenci, pozneje Društvo za telesno vzgojo Partizan Maribor Studenci, zdaj Športno društvo Studenci. Ustanovni občni zbor društva je bil 12. oktobra 1919; za predsednika je bil izvoljen Tone Hren, takratni ravnatelj osnovne šole, neutrudni kulturnik in športnik ter velik domoljub, pobudnik ustanovitve društva. Prvi načelnik je postal mladi učitelj Ciril Hočevar, ki je do svoje smrti (1978) zagnano deloval v društvu še kot organizator sokolskega dramskega oziroma operetnega in predvsem lutkovnega odra, knjižnice ter športnega in zabavnega življenja.
Zgodovino povojnih Studencev so skupaj z nadučiteljem Hrenom in družino Hočevar pisali še slikar Maks Kavčič, skladatelj Radovan Gobec, dramski igralec Jože Mlakar, brata Tone in Nande Kavčič, Joško Škilan, brata Peter in Tone Cestnik, Oto Vokač, Ernest Vranc in še nekateri drugi.

Prvi sokolski dom v severni Sloveniji

Dejavnost Sokola Studenci, v prvi vrsti telovadba, je zaživela v sobi otroškega vrtca, nato so jo preselili v kletne prostore deške šole. Ko pa je društvo kupilo zgradbo, v kateri je bil vrtec, in stavbo, v kateri je bila telovadnica, je nastal prvi sokolski dom na območju severne Slovenije. S tem so bile dane razmere, da so se člani društva ob orodni telovadbi začeli ukvarjati tudi z atletiko, smučanjem, košarko, odbojko, šahom in izletništvom. Leta 1921 je bila ustanovljena dramska sekcija in pozneje tamburaška, tudi lutkovno gledališče, društvena knjižnica, društvo je štelo približno 150 članov.
Druga svetovna vojna društvu ni prizanesla. Okupator je vdrl v društvene prostore in uničil vse, kar mu je prišlo pod roke, dom pa je bil v bombardiranju poškodovan.

Dočakali novi dom

Aprila 1997 se je DTV Partizan Maribor Studenci preimenoval v ŠD Studenci, leto dni pozneje pa je zaradi gradnje mariborske zahodne obvoznice, kjer je zdaj krožišče, ostalo brez doma v Sokolski ulici. Okoli obljubljene gradnje novega doma je bilo veliko zapletov, kljub temu so člani društva leta 2002 le dočakali novo pridobitev Na Poljanah 20. Novi dom, velik 1421 kvadratnih metrov, je pomenil velik korak k nadaljevanju bogate društvene dejavnosti; gimnastična dvorana je postajala iz dneva v dan bolj polna, nova so tudi vsa orodja, tako da je vadba v njej užitek.

Zavihali rokave

Po izgradnji nove dvorane na Studencih je prišlo tudi do sprememb v vodstvu društva. Dotedanjega zelo uspešnega predsednika Mira Pernarčiča je zamenjal Darko Majer, ki to dolžnost opravlja še zdaj.
"Ni mi žal, da sem sprejel to dolžnost, nisem se bal odgovornosti, čeprav sem vedel, da me čaka veliko dela. Okoli sebe sem zbral sodelavce, na katere sem se lahko zanesel, in skupaj dobro krmarimo med čermi, čeprav težav nikoli ne zmanjka. Po otvoritvi dvorane smo zavihali rokave, naš prvi cilj je bil, da jo napolnimo, da ji vdahnemo vsebino, ki bo privlačna za ljudi. In v tem smo uspeli. Članstvo se je množilo, zdaj nas je približno 600. Ponosni smo, da lahko v naših prostorih svoje zadovoljstvo najdejo tekmovalne in tudi rekreativne skupine vseh starosti. Denar zagotavljamo na različne načine, del nam na podlagi programov nakazuje mariborska občina, nekaj pa ga zagotavljamo z najemninami, vadninami in članarinami, tako da nekako shajamo. Veliko je tudi prostovoljnega dela, zlasti pri vzdrževanju doma."

Deklica za vse

Brez upravnika doma bi bila dejavnost društva zelo okrnjena. Da se to ne dogaja, že 17 let skrbi upravnik Andrej Kogelnik. Zanj pravijo, da je deklica za vse, saj je ni težave, ki se je ne bi lotil in je tudi odpravil.

Zanimanje za gimnastiko

Darko Cikač, nekdanji gimnastičar, je v društvu eden od dveh podpredsednikov in tudi predsednik strokovnega sveta. Skrbi, da se športna in rekreativna gimnastika razvija v pravo smer.

Kot družina

Vladimir Čač je drugi podpredsednik in tudi častni član društva. "V društvo sem se včlanil leta 1977 predvsem zaradi tega, da se organizirano ukvarjam z rekreacijo. Družimo se enkrat na teden, vsi smo stari nad 60 let, kar je pogoj za vključitev v našo skupino. Največkrat igramo odbojko, je zelo primerna za starejše. Druži nas prijateljstvo, neverjetna je društvena pripadnost, tudi sorodstvenih vezi med člani je veliko, smo kot družina. Odkar sem član društva, spremljam njegov razvoj in tudi pomagam, kadar je treba kaj dobrega postoriti. Spomnim se, da so se zamisli o gradnji novega doma rojevale v kleti starega doma. Bil sem tudi član gradbenega odbora in s tedanjim predsednikom društva Edijem Kikerjem sva večkrat reševala zaplete, ki so se pojavljali pred gradnjo doma in med njo. Zadovoljen sem, da imamo novi dom, žal pa mi je, da ni takšen, kot je bil načrtovan sprva, saj bi bile razmere za športno gimnastiko in tudi druge športe veliko boljše. Tretji izmed petih projektov je bil takšen, da bi Maribor z njim dobil tudi atletsko dvorano. Spomnim se sedmine ob rušitvi starega doma, bila je žalostna, čustvena, zato pa je bila otvoritev novega toliko bolj vesela."