Ulica heroja Šercerja
V letih pred prvo svetovno vojno so ulico na Studencih poimenovali Rotweiner Strasse (Radvanjska cesta), ker je vodila proti Zgornjemu Radvanju. Leta 1919 so ime poslovenili v Radvanjska cesta. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Rotweiner Strasse. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Radvanjska cesta. Ob odpravi dvojnega poimenovanja jo leta 1947 preimenujejo v Ulico heroja Šercerja.
Ljubomir Šercer - Ljubo Petrič (1915-1941), častnik, narodni heroj, je leta 1935 v Beogradu končal vojaško akademijo in kot častnik služboval v Banjaluki in Kninu do aprila 1941. Po okupaciji se je vrnil v Ljubljano in se vključil v delo v OF. Julija istega leta je odšel k partizanom v Molniško četo in bil najprej mitraljezec, nato pa komandir Mokrške čete. Poveljeval je 1. polbataljonu Krimskega partizanskega bataljona, ki je oktobra 1941 napadel italijansko postojanko v Ložu, in vodil težaven umik. Zaradi hude zime in italijanske ofenzive so se borci umaknili v Ljubljano. Tu so ga okupatorji zaradi izdaje 15. decembra prijeli in postavili pred vojaško sodišče. Skupaj s petimi tovariši je bil obsojen na smrt in ustreljen. Po njem so leta 1942 poimenovali brigado; z redom narodnega heroja je bil odlikovan 1943.
Ulica heroja Šlandra
Najstarejše ime ulice je Mühl Gasse (Mlinska ulica) iz leta 1528, ker je vodila do ladijskih mlinov na Dravi in je poleg današnje Mlinske ulice ena najstarejših ulic v nekdanjem Graškem predmestju. O starosti ulice sta pričala zasnova in potek te vijugaste ulice, ki so jo izravnali šele v začetku 20. stoletja. V 18. stoletju se za ulico uveljavi ime Blumen Gasse (Cvetlična ulica), ki je to ime dobila po številnih vrtovih z rožami. Leta 1919 so ime poslovenili v Cvetlična ulica. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji najprej vrnili nemško ime Blumen Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Bubak Gasse (Bubakova ulica) po Mariji Bubak, ki je padla na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru. Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Cvetlična ulica. Leta 1947 jo preimenujejo v Ulica heroja Šlandra.
Slavko Šlander - Aleš (1909-1941), organizator KPS, narodni heroj, se je v Rogaški Slatini izučil za zobotehnika. Po preselitvi v Celje leta 1932 je deloval v Svobodi, sindikatih in KPJ. Novembra 1933 so ga kot sekretarja MK KPJ Celje aretirali. Obsojen je bil na tri leta strogega zapora, ki jih je preživel v kaznilnici v Mariboru in Sremski Mitrovici. Med letoma 1936 in 1940 je bil okrožni sekretar KPJ za Celje. V letih 1938 in 1939 je organiziral konferenci KPS. Junija 1939 se je udeležil posvetovanja KPJ v Tacnu in tu postal junija 1940 na 3. konferenci KPS kandidat za CK KPS. Oktobra se je udeležil 5. državne konference KPJ v Zagrebu. Od februarja 1940 je po odhodu v ilegalo deloval kot inštruktor KP v Mariboru in Trbovljah, kjer ga je sredi marca 1941 ujela policija. Po izpustitvi v začetku aprila 1941 se je kot prostovoljec priglasil v vojsko. Aprila se je udeležil seje dela CK KP v Trebnjem (sklep o organiziranem uporu proti okupatorju), konec meseca postal član CK KPS in bil določen za sekretarja PK KPS za severno Slovenijo. Nemci so ga 7. avgusta v Mariboru aretirali in pod ilegalnim imenom Franc Veber ustrelili kot talca. Z redom narodnega heroja je bil odlikovan leta 1943; istega leta je bila na Štajerskem osnovana partizanska brigada z njegovim imenom.
Ulica heroja Tomšiča
Leta 1873 so novo ulico v mestu poimenovali Brandis Gasse (Brandisova ulica) po grofu Ferdinandu Brandisu, poslednjem lastniku mariborskega gradu iz rodbine Brandisov. Leta 1872 je Ferdinand Brandis prodal mestu del zemljišča med gradom in gospodarskimi poslopji (kavarna Astoria) za ureditev nove ulice (Grajska ulica), zemljišče za ureditev novega trga (Trg generala Maistra) in zemljišče, na katerem so uredili stari Mestni park. Ko so leta 1873 na Trgu generala Maistra zgradili današnjo stavbo realke in uredili park, je bila Brandisova ulica razdeljena na dva dela.
Grof Ferdinand Brandis je bil poslednji lastnik mariborskega gradu iz rodbine Brandisov
Zato so zgornji del ulice med Trgom generala Maistra in Mestnim parkom preimenovali v Ferdinand Strasse (Ferdinandova cesta) po avstrijskem prestolonasledniku Francu Ferdinandu d'Este (1863-1914). Leta 1919 so jo preimenovali v Vrazovo ulico po slovenskem in hrvaškem pesniku Stanku Vrazu (1810-1851), pravo ime Jakob Fras. Po nemški okupaciji aprila 1941 so ji najprej vrnili staro ime Ferdinand Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Beethoven Strasse (Beethovnova cesta) po nemškem skladatelju Ludwigu van Beethovnu (1770-1827). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Vrazova ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja so jo leta 1947 preimenovali v Ulico heroja Tomšiča.
Tone Tomšič (1910-1942), politični delavec, narodni heroj, se je že kot dijak po krajšem delovanju v nacionalističnih organizacijah pridružil komunističnemu gibanju. Leta 1928 je postal član SKOJ, 1930 pa član KPJ. Skupaj z Borisom Kidričem je sodeloval pri obnavljanju organizacij KPJ v Sloveniji. Po zaporu v kaznilnici v Sremski Mitrovici (1932-1933) je deloval kot član vodstva KPJ v Sloveniji. Zlasti je bil dejaven med visokošolci in pri vzpostavljanju organizacij Rdeče pomoči. Zaradi političnega delovanja je bil marca 1934 za vedno izključen z ljubljanske univerze. Avgusta 1934 so ga aretirali ob solidarnostni akciji s stavkajočimi rudarji v Trbovljah in marca 1935 obsodili na dve leti in pol zapora. Ko je bil ponovno zaprt v kaznilnici v Sremski Mitrovici, je bil v jetniškem kolektivu med najvplivnejšimi slovenskimi komunisti, bil je v vodstvu gladovne stavke za izboljšanje življenjskih razmer v zavodu, organizator političnega izobraževanja in kulturno-prosvetnega delovanja zapornikov. Po vrnitvi je leta 1937 politično deloval med visokošolci in pisal v levičarskem tisku. Sredi 1937 je postal član in v začetku leta 1938 organizacijski sekretar CK KPS. Posvečal se je predvsem krepitvi partijskih organizacij in delovanju ilegalne partijske tehnike. Leta 1940 se je umaknil v ilegalo. Na 5. državni konferenci v Zagrebu so ga izvolili za kandidata za člana CK KPJ. Po začetku okupacije 1941 je bil med najpomembnejšimi organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja na Slovenskem. Pri CK KPS je vodil komisijo za Slovensko primorje in postavil temelje centralne tehnike KPS. Decembra 1941 ga je aretirala policija. Bil je zaprt v Ljubljani, nekaj časa tudi v nemških zaporih v Begunjah na Gorenjskem in v Radovljici. Maja 1942 ga je italijansko vojaško sodišče obsodilo na smrt. Istega meseca je bil ustreljen v Gramozni jami v Ljubljani.
Ulica heroja Vojka
Leta 1924 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Verstovškova ulica po slovenskem politiku Karlu Verstovšku (1871-1923). Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Immelmann Gasse (Immelmannova ulica) po nemškem letalskem asu iz prve svetovne vojne Maxu Immelmannu (1890-1916). Maja 1945 ji vrnejo slovensko ime Verstovškova ulica. Ob odpravi dvojnega poimenovanja jo leta 1947 preimenujejo v Ulico heroja Vojka.
Janko Premrl - Vojko (1920-1943), partizanski komandant, narodni heroj, je v Gorici obiskoval trgovsko srednjo šolo. Narodno zavest in protifašistično usmerjenost je izražal že v mladosti. V letih 1940 in 1941 je služil vojaški rok v italijanski vojski. Z bolniškega dopusta se ni več vrnil v enoto, ampak je leta 1942 vstopil v Primorsko četo in v njej kmalu postal vodnik. Izkazal se je v boju na Nanosu aprila 1942. Več uspešnih akcij je opravil kot komandir Zgornjevipavske in nato Trnovske čete Gregorčičevega bataljona, v katerem je bil namestnik komandanta. Štab primorske operativne cone ga je februarja 1943 imenoval za komandanta 1. primorske partizanske brigade Andreja Laharnarja. Te zaradi Premrlove smrti in zaposlitve enot pri spremljanju prostovoljcev v osrednjo Slovenijo niso ustanovili. Junija 1942 ga je posebno sodišče za zaščito države v Rimu v odsotnosti obsodilo na smrt. Goriški prefekt je avgusta na njegovo glavo razpisal visoko denarno nagrado. V napadu Trnovske čete na italijansko oskrbovalno kolono v Idrijski Beli februarja 1943 je bil hudo ranjen in je ranam podlegel. Zlasti med primorskim ljudstvom je postal zgled bojevnika za svobodo. Bil je med prvimi slovenskimi partizani, ki so bili odlikovani z redom narodnega heroja.
Ulica heroja Zidanška
Leta 1876 so novo ulico v Magdalenskem predmestju (Železničarski koloniji) poimenovali Asyl Gasse (Zavetiščna ulica) po zavetišču oziroma otroškem vrtcu, ki ga je leta 1871 dala zgraditi družba Južne železnice za oskrbo otrok svojih delavcev. V vrtcu z velikim otroškim igriščem in vrtom so v začetku 20. stoletja štiri sestre z inštituta šolskih sester skrbele za 138 otrok v starosti od 2 do 6 let. Leta 1919 so ulico preimenovali v Wolfovo ulico po ljubljanskem škofu Antonu Alojzu Wolfu (1782-1859). Med drugim je izdal Wolf-Cigaletov nemško-slovenski slovar. Po nemški okupaciji aprila 1919 so ji najprej vrnili ime Asyl Gasse, nato pa so jo še isto leto preimenovali v Bratschitsch Gasse (Bračičeva ulica) po Hansu Bratschitschu, ki je padel na nemških demonstracijah 27. januarja 1919 v Mariboru. Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Wolfova ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v Ulico heroja Zidanška.
Miloš Zidanšek se je izučil za peka
Miloš Zidanšek - Vencelj in Zdravko (1909-1942), narodni heroj; za peka se je izučil med letoma 1925 in 1926 v Celju, kjer je bil naslednje leto pomočnik, nato je nekaj delal mesecev v Ribnici na Dolenjskem in se nato preselil v Zagreb, kjer je bil leta 1929 sprejet v SKOJ. Leta 1930 je delal v Mariboru. V krog komunistov je bil sprejet 1933. Leta 1936 je bil v Zagrebu aretiran in v Beogradu obsojen na dve leti zapora, ki ga je prestajal v Sremski Mitrovici in Mariboru. Aprila 1938 se je udeležil I. konference KPS v Šmiglovi zidanici nad Grajsko vasjo v Savinjski dolini, kjer so mu zaupali vodstvo KPS v Mariboru. Maja 1938 se je zaposlil v mariborski pekarni Scherbaum. Izkazal se je pri organizaciji stavk, demonstracij (protidraginjskih in solidarnostnih s ČSR) in zbiranja podpisov za ustanovitev Društva prijateljev SZ, v narodnoobrambnih in protifašističnih akcijah. S prepričljivo besedo in pogumnim zgledom je znal ustvarjati politično atmosfero. Ker mu je grozila konfinacija, se je januarja 1941 umaknil v ilegalo. Pred napadom na Jugoslavijo je bil vodja vojaške komisije pri PK KPS. Aprila je organiziral odhod partijskih prostovoljcev v jugoslovansko vojsko, v katero je vstopil tudi sam. Od začetka okupacije do decembra 1941 je bil organizator partizanstva v celotni severovzhodni Sloveniji kot član in vodja vojno-revolucionarnega komiteja pri PK KPS za severno Slovenijo. Jeseni 1941 se je udeležil nekaterih pomembnih partizanskih akcij, tako boja Pohorske čete na Klopnem vrhu na Pohorju, napada na Šoštanj, boja na Čreti in pohoda proti Brežicam. Decembra 1941 ga je Glavni štab slovenskih partizanskih čet poklical v Ljubljano. Od začetka 1942 je poveljeval III. bataljonu Ljuba Šercerja, ki se je tedaj zadrževal na Notranjskem. Februarja 1942 je vodil bataljon v napad na železniško postajo Verd. V spopadu z Italijani na Hribarjevem 6. februarja 1942 je padel. Leta 1944 so po njem poimenovali XI. brigado SNOB - brigada Miloša Zidanška. Za narodnega heroja je bil proglašen leta 1951.
