Plinarniška ulica

Leta 1876 so ulico v Graškem predmestju, ki je nastala ob gradnji železniške proge in je potekala vzporedno z železniškim nasipom, poimenovali Damm Gasse (Nasipna ulica). Ker je zaradi podobne izgovorjave Damm Gasse in Dom Gasse prihajalo do nesporazumov, so leta 1899 ulico preimenovali v Gaswerk Strasse (Plinarniška cesta). Leta 1919 so ime poslovenili v Plinarniška ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Gaswerk Strasse, maja 1945 pa so ji vrnili slovensko ime Plinarniška ulica.

V 19. stoletju je mesto postopoma dobivalo javno mestno razsvetljavo. Pred tem so posamezniki že osvetljevali svoje hiše, toda organizirane javne razsvetljave vse do sredine 19. stoletja ni bilo. Takrat je izšel odlok, da bodo notranje mesto (staro mestno jedro znotraj nekdanjega mestnega obzidja) razsvetlili s štirimi velikimi, 17 srednjimi in 62 majhnimi, lepimi in svetlimi oljnimi svetilkami, ki so jih dokončno namestili šele leta 1842 in jih nato vzorno oskrbovali. Toda svetilke niso gorele vsako noč, temveč le, ko se je oglasil zvon za prižiganje svetilk, in to le, če so nebo pokrivali temni oblaki in če ni svetila luna. Leta 1862 so v mestu dobili novo petrolejsko razsvetljavo, ki je nadomestila stare oljne svetilke.

Leta 1869 je mesto sklenilo pogodbo o osvetljevanju mesta s plinsko razsvetljavo. V ta namen so položili cevi za plinsko napeljavo s 120 svetilkami, mesto je zagotovilo zemljišče za izgradnjo stavb za plinarno v Melju. Osvetljevanje s plinom se je začelo leta 1871. Kmalu pa se je izkazalo, da mesto potrebuje še več svetilk. Zato so leta 1872 sklenili, da število svetilk povečajo na 202 svetilni mesti na obstoječem omrežju in še 25 novih mest zunaj tega omrežja. V osemdesetih letih so s plinskimi svetilkami osvetlili poleg notranjega mesta še Krekovo, Maistrovo in Železniško ulico, Trg Borisa Kidriča, Svetozarevsko ulico, Partizansko cesto do nekdanje mitnice in vsa javna stranišča. Leta 1899 so plinske svetilke zamenjali z novimi, v katerih so bile plinske žarnice.

Pobreška cesta

Leta 1876 so staro cesto, ki je vodila iz mesta proti vasi Pobrežje, poimenovali Pobersch Strasse (Pobreška cesta). Leta 1899 so ime popravili v Poberscher Strasse. Leta 1919 so ime poslovenili v Pobreška cesta in ji v tridesetih letih 20. stoletja priključili ulico Na klancu. To je bila stara cesta, ki je vodila od stare Tržaške ceste navkreber nad sedanjo Pobreško cesto čez Trg revolucije, navzdol po Ruški cesti do Gorkega ulice. Leta 1876 so jo poimenovali Berg Strasse (Na klancu). Leta 1899 so ime popravili v Berg Gasse. Leta 1919 so zahodni del ceste priključili Ruški cesti, vzhodni del do Tržaške ceste pa preimenovali v ulico Na klancu. Po regulaciji v Magdalenskem predmestju v tridesetih letih 20. stoletja so jo priključili Pobreški cesti. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo ponovno poimenovali Poberscher Strasse, maja 1945 pa ji vrnili slovensko ime Pobreška cesta. Leta 1958 so jo podaljšali do obodne ceste na vzhodni meji zazidalnega okoliša na Pobrežju.

Pobrežje je nekdanja vas vzhodno od Maribora, ki pa so jo že med obema svetovnima vojnama prištevali k Mariboru. Vas Pobrežje se prvič omenja leta 1265 in se je delila na Zgornje in Spodnje Pobrežje. Po zaprtju Magdalenskega pokopališča leta 1879 so na Pobrežju odprli novo mestno pokopališče. Zaradi spora z mestom glede pokopa nekatolikov na tem pokopališču je dal Župnijski urad sv. Magdalene zgraditi na drugi strani ceste cerkveno pokopališče. Tako je iz današnje perspektive na levi strani Ceste XIV. divizije nekdanje cerkveno pokopališče s cerkvico, na desni strani ceste pa je mestno pokopališče. V kapelo na cerkvenem pokopališču so prenesli oltarno sliko iz nekdanje Brandisove pokopališke kapele na magdalenskem pokopališču. Kuppeweiserjevo sliko Madone z otrokom je dal leta 1835 naslikati grof Klemen Brandis, lastnik posestva Betnava, ob smrti svoje žene Adriane.

Na prostoru nad Pobreško cesto so leta 1889 dokončali enega najobsežnejših gradbenih objektov s konca 19. stoletja v Mariboru - kompleks poslopij, ki so sestavljala takratno moško kaznilnico. Graditi so jo začeli že leta 1884, načrte zanjo pa je izdelal višji inženir Franc Maurus. Odprli so jo 6. oktobra 1889. Glavno kaznilniško poslopje je urejeno po načelu zvezdastega talnega načrta, ki je bil takrat v Evropi v splošni rabi. Obdajale so ga zgradbe za paznike, stražarje, pisarniško poslopje z uradi in še nekaj drugih manjših poslopij. V kaznilnici, ki je bila za tiste čase izredno sodobno opremljena, je bilo prostora za okrog 800 kaznjencev. Razen razvejene tlorisne podobe in ponekod polkrožnih sklepov nad okni kaznilnica ne prinaša posebnih slogovnih značilnosti. Pri njenem oblikovanju se je arhitekt omejil zgolj na doseganje funkcionalnosti, nekaj več oblikovalske pozornosti pa je bilo deležno glavno pisarniško poslopje, ki stoji pred jetnišnico. Ta zapor je kot prvi v tedanji Avstriji imel poseben mladinski oddelek. Kaznilnica je delovala do leta 1963.

Počehovska ulica

V šestdesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Počehovi poimenovali Počehovska ulica. Počehova je predmestno naselje Maribora s središčem v dolini Počehovskega potoka, ob magistralni cesti Maribor-Šentilj v Slovenskih goricah in po bližnjem gričevju. Na lapornatih tleh v prisojah so večji vinogradi in počitniške hišice. V dolini so deloma njive, predvsem pa travniki.

Podgornikova ulica

Leta 1977 so novo ulico v Limbušu poimenovali Podgornikova ulica. Gizela Podgornik (1921-1942) je bila uradnica v Mariboru. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo julija izselili najprej v Požego, nato v Prijedor in na koncu v Pakrac. V izgnanstvu se je pridružila osvobodilnemu gibanju. Oktobra 1942 so jo v bližini Pakraca ubili ustaši.

Pod gozdom

Leta 1969 so ulico v Razvanju poimenovali Pod gozdom, po bližnjih pohorskih gozdovih.

Pod gradiščem

V tridesetih letih 20. stoletja so novo ulico v Krčevini poimenovali Strma ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo preimenovali v Pyramidenberg Gasse (Ulica na Piramido). Maja 1945 so ji vrnili slovensko ime Strma ulica. Leta 1947 so jo preimenovali v ulico Pod gradiščem, ker je bilo Gradišče krajevno ime za Piramido. Mariborsko območje je bilo v času vladavine Rimljanov, preseljevanj narodov in naselitve prednikov Slovencev malo pomembno. Šele s prihodom Madžarov v Panonsko nižino in njihovimi vpadi v frankovsko državo je dobilo nov pomen. Da bi zavarovali Karantanijo pred madžarskimi vpadi, je dal koroški vojvoda Bernhard Spanheim zgraditi na griču Piramidi nad Mariborom utrdbo, ki je zapirala vhod v Dravsko dolino in dalje na Koroško. Utrdba ali grad se je imenoval "grad v marki" (obmejna grofija v frankovski državi) - "Burg in der Mark" in se prvič omenja v listini iz leta 1164. Grad na Piramidi je pozneje pogorel, ohranjeni so le še temelji. V 19. stoletju so na njegovem mestu zgradili kapelico, ki je priljubljena izletniška točka.

Pod gričem

Leta 1969 so novo ulico v Limbušu poimenovali Pod gričem, ker leži pod gričem, na katerem so ostanki limbuškega gradu. Nastanek naselja Limbuš je povezan z limbuškim gradom, ki je stal na Grajskem griču južno od središča naselja, prvič omenjen leta 1189. Grad so porušili leta 1797, zdaj so vidne le razvaline.

Pod hipodromom

Leta 1967 so ulico ob Vrbanskem potoku od Koroške do Vrbanske ceste, ki se v severnem delu spremeni v pešpot, poimenovali Pod hipodromom, po zaselku Pod hipodromom, ki je ime dobil po hipodromu mariborskega konjeniškega društva v nekdanji opekarni. V sedemdesetih letih 20. stoletja so na poti zgradili postajo mariborskega vodovoda in s tem ulico prepolovili ter onemogočili prehod.

Pod hribom (Bresternica)

V osemdesetih letih 20. stoletja so novo ulico pod hribom Firšt v Bresternici poimenovali Pod hribom.

Pod hribom (Košaki)

V šestdesetih letih 20. stoletja so vozno pot v strmem bregu neimenovanega hriba v Košakih poimenovali Pod hribom.

Pod izviri

Leta 1971 so novo ulico v Rožni dolini v Pekrah poimenovali Pod izviri, ker leži pod izviri Pekrskega potoka.

Podjunska ulica

Leta 1951 so novo ulico v Koroškem predmestju poimenovali Podjunska ulica. Podjuna je največja ravnina v vzhodnem delu Celovške kotline na narodnostno mešanem ozemlju avstrijske Koroške. Na vzhodu sega do Strojne, na zahodu do Klopinjskega gričevja, na severu pa do Drave, ki je tu zajezena v 21 kilometrov dolgo Velikovško jezero. V širšem pomenu zajema Podjuna območje podjunskega narečja, ki sega čez Velikovško čezdravje do vrha Svinje in na jugu v Karavanke, območje političnega okraja Velikovec. Podjuna je bila do nedavnega predvsem kmetijsko območje Celovške kotline, brez večje industrije. Zdaj je nekaj možnosti za neagrarne zaposlitve v manjših industrijskih obratih v Dobrli vasi, Sinči vasi, Žitari vasi, Pri Štebnu in Apačah ter v Pliberku, pa tudi v oskrbovalnih obratih. Podjuna ima južno od Drave le tržno naselje Pliberk. To srednjeveško mestece, nastalo pod gradom na obronkih Strojne, se širi po dolini Bistrice in je trgovsko središče za široko okolico, ki sega delno tudi v Mežiško dolino.

Do 1965 sta bila labotski in podjunski odsek povezana prek Dravograda in spodnje Mežiške doline z železnico proti Mariboru. V severnem delu Klopinjskega gričevja so domačini zaposleni v turizmu, zlasti ob Klopinjskem jezeru. V okolici sta manjši in turistično manj razviti Zablaško in Goslinsko jezero; z okolico vred sta zaščitena kot naravna spomenika.