Moje mesto je mesto mnogih obrazov. Poznam obraz, ki me je gledal včeraj. Ne vem, s katerim obrazom me gleda danes in s kakšnim me bo gledalo jutri. Včasih se mi zdi, da to mesto sploh ni več moje. Mogoče tudi nikoli ni bilo. Romantična predstava o tem, da ti je usojen tvoj rojstni kraj …, kaj pa vem. S svojim rojstnim krajem imaš podobne težave kot z družino. Vržen si vanj in potem moraš plavati. Seveda ga imaš rad in oprostiš mu marsikaj. Ker je podaljšek tebe, vse v zvezi z njim jemlješ zelo osebno. In resno. Objektiven odnos je skorajda nemogoč. Platno je poslikano in prebarvano že tolikokrat. Ljudje, ki prihajajo sem, so sicer navdušeni. Tako kot sem sama navdušena nad drugimi lepimi mesti. Podzavestno najbrž zmeraj iščemo tisto novo, belo platno neskončnih možnosti.
Velikokrat sem obrnila nov list. Mnoga leta sem se selila za službami in takšno življenje mi je bilo všeč. V omejitvi enega potovalnega kovčka se naučiš najti svobodo. Postaneš praktičen, nezahteven, skromen. Probleme, ki ti prihajajo na pot, si primoran rešiti čim prej, saj v tvojem kovčku zanje preprosto ni prostora. Pogosto pogrešam svoje dneve "iz kovčka" in potem moram na pot, četudi le na kratek izlet. Na poti sem najbolj mirna. Rada imam, če se svet okoli mene premika. Ko sem na enem mestu predolgo, se pričnem spotikati in posvečati pozornost nepomembnim rečem. Danes to opazim mnogo prej. Vsaj za nekaj so dobra leta. Ne glede na trud in čas, ki ga vložiš v določeno stvar ali situacijo, ti pa včasih ne preostane drugega, kot da dvigneš sidro in greš naprej. Spet drugič se je najlepše na neko mesto ponovno vrniti. In tako pluješ naprej in nazaj, v levo in v desno. Narava našega okroglega sveta je ta, da se pogosto znajdemo na izhodišču, na istem mestu, kot že tolikokrat poprej. Če smo se vmes dovolj zamotili, je naše platno ponovno prazno, belo, pripravljeno, da začnemo znova. Za nekoga je to "popravni izpit", za drugega nostalgični izlet, obujanje spominov. Čeprav me je te teme zmeraj malo strah, me na nek način tudi navdihuje. Skrbno je zapakirana v kar nekaj Bilbi skladbah. "Kamorkoli grejo ljudje, se zmeraj vrnejo … Pokaži mi, kako gre človek naprej brez korenin, ulic, mest, sanj, poljubov dreves in večerov."
Mogoče je največje spoznanje to, da smo si v svojih bistvih ljudje zelo različni. V osnovi ne znamo "živeti in pustiti živeti" - Live and let live. Egocentrično nas zanima samo naš mali kvadrat, skozi katerega vse sodimo. Tako lahko postane kvadraten tudi krog, možgani in srce. In kar je najbolj smešno, tudi če bo na koncu vse kvadratno, se bodo pričeli kregati glede formule. To je v naši naravi. Skrajni čas, da se podvizamo v naš čudoviti Mestni park in pričnemo okoli pasu vrteti hulahop, da pričnemo razmišljati na okroglo. Svoj mali, omejeni kvadrat si lahko ustvarimo kjerkoli. Včasih je še kako potreben, kadar potrebujemo zavetje ali preprosto omejitev, znotraj katere ponovno začutimo svobodo. Še bolj potrebno ga je od časa do časa prestopiti, zapustiti, predrugačiti, saj življenje ni fotografija. Na mestu po navadi stojimo, življenje pa v najlepši verziji živimo. Moje mesto je tu in zdaj. Počnem, kar mi pride na pot. Ljudem tukaj še zmeraj ni všeč, če počneš več stvari. Ampak to je njihov kvadrat. "A še kaj pojete?" Nasmehnem se, umirim vihar in odgovorim z nasmehom: "Še ..., lep vikend tudi vam." Poslušam čebljanje galebov nad gledališčem. Včasih te na pravo mesto postavi zgolj splet okoliščin.