Ena bolj lahkotna zgodbica, ker verjamem, da ste v tem poletju izmozgani od afer in pingponga med levimi in desnimi? Ena o časih, v katerih si lahko sredi belega dne kupiš ampulo za zadevanje s smejalnim plinom, v zavetje noči, k dilerju, skritemu za drevesom, pa bi bilo očitno treba po robo, ki je bila nekoč železni repertoar jadranskega turizma? V socialistični gradnji obmorskih naselij je bila skoraj zapoved, da ima plaža betonsko mizo za namizni tenis. No, saj jih je bilo tudi okoli mariborskih blokov kar nekaj. Ravno zadnjič sem eno od teh betonskih lepotic še opazil v Prušnikovi, denimo. A kaj ti bo miza, prava ali betonska, če nimaš ... žogic.
Ko za morje spakira šestčlanska družina s psom, pozabi še kaj pomembnejšega od najbolj obskurnega dela namiznoteniške opreme. Pa saj okrogle komade celuloida za tabo mečejo povsod, sploh na morju, sinonimu za plastiko z vsem kičem, blazinami in plavutkami. Vsaj zdelo se je tako. Naveličani prodajalec pri prvi stojnici je odmahnil z roko. Drugi tudi. Pa tretji. Okej, če se lahko človek na koga zanese, je to pošta. Saj veste, kaj vse dobite na naših. Tudi hrvaška ne razočara: kolekcija knjig Dana Browna, podobno intrigantni poletni ljubezenski romani, kondomi vseh možnih motivov in dimenzij ... Dama za pultom jih je z navihanim nasmeškom prodajala mladini. Ob omembi žogic pa sramežljivo pobesila pogled: "Imeli smo jih, pa smo jih vse prodali."
V slalomu ob nekakšnih srebrnkasto-modrikastih, lično izdelanih stekleničkah, razmetanih po tleh, se je začelo mrzlično iskanje po trgovinicah. Nič. Pri betonski mizi ob plaži je vabljivo pokljalo, a vsi so se ljubosumno oklepali svojih žogic. V dolgčasu sem postal eden od onih turistov, ki nergajo nad privatizacijo plaže. Ne le kamnov na blazinah, ljudje si dandanes meter od vode postavljajo cela naselja. Seveda imamo zraven na plažo telefone, ker znamo lagati, da je to zato, ker se bomo zdaj zdaj slikali. A da me ne bi potegnilo v najbolj sodobne trende, ker je menda ful influencersko, da paseš zijala in prek družabnih omrežij v živo poročaš, kaj počnejo ljudje na plaži, sem zgrabil časopis. Tako sem se zatopil v članek, da nisem opazil, da si je mariborska družina ob pingpong mizi razprla viseči mreži, velik šotor in ležalnike, na mizo pa zložila jedačo in pijačo. Župan Novalje svari pred hitom poletja, ampulami smejalnega plina, ki so preplavile mesto, je pisalo. Aaa, to je to. In na ulicah se sredi dneva da dobiti še vse drugo, je opozarjala črna kronika. Pa ja.
Ampak človek je trmasto bitje. Česar ne more imeti, si najbolj želi. In ko se ponoči na kavču premetava v ritmih iz Zrć, želja postane obsesija. Novalja naj ima droge, mi bomo imeli pingpong žogice! Na turističnem uradu jih nisem omenil, dekle tam ni imelo časa, s kolegico iz sosednjega urada sta po telefonu šteli polomljene apartmaje in ugotavljali, kam jih je pripeljal zasuk k party turizmu. Šel sem po zadnjega aduta: tip, ki upravlja z drugo morsko klasiko, mizami za biljard, trampolinom in mašino za pokovko, je bil videti kot oni iz filma, ki zgrabi telefon in mu poslovni partner naslednje jutro dostavi vse, od vesel do orožja, če že drog menda ni več treba iskati s skrivnimi gibi in šiframi. Le žogice so problem. Bojda jih imajo v trgovini na obrobju, kjer z enako lahkoto kupiš kruh in traktor.
Za vraga, nova runda sprehoda čez lične stekleničke. Naravnost na športni oddelek šoping centra, ki ima še cel pododdelek za namizni tenis. Že sem si čestital, kako te trma nagradi, ko ... V vseh kompletih, potrganih in nacefranih, so tam, kjer bi ob loparčkih in mrežicah morale tičati žogice, zevale prazne luknje. Dojel sem, da nisem osamljen v svoji obsesiji. Zato mi je začuda tako odleglo, da bi, če bi v meni še ostalo kaj avanturista, šel po ampulo, ki jo kupiš s tleskom prstov, in se krohotal. Pa za to ni bilo treba plina. Dan pozneje jo je ob plaži šibala ovca. Za njo pa avto s policistoma. Vsa mladež je glasno navijala za volnenega ubežnika. S pingpong mize. Za boljši razgled čez zasebno mariborsko šotorišče, ki je itak oznanilo konec namiznega tenisa v tistih krajih.