Da se nam Zemlja maščuje, vpijejo okoli mene celo tisti, ki bi jim pripisal še vsaj nekaj razuma. Čakam, da nekdo vse skupaj pripiše božji kazni, ki nas je doletela zato, ker živimo nekje med Sodomo in Gomoro. A bilo bi že kar preveč enostavno. Je bilo pa epsko. Najprej meteor, nato pordelo Blejsko jezero pa epidemija, potres, možnost pozebe, Jelko Kacin in Esmeralda. Kataklizmično. Težko je zameriti tistemu, ki se je začel pripravljati na konec sveta. Sledila je dramaturška odrešitev s teološkim pridihom. Postopna odrešitev po veliki noči. Vmes pa nekaj patetike v obliki koncerta Andree Bocellija v prazni milanski katedrali in ploskanja na balkonih, ki je sicer bilo prisrčno, a pomagalo je en drek. Utrujeni zdravstveni delavci so morali oddelati svoje, ne glede na pomanjkanje opreme in kadrov, ne glede na to, kako solzavi in vzneseni smo mi že bili na domačem kavču. Jasno, a tudi ekshibicionizem in kričanje po pozornosti potrebujeta svoje mesto v karanteni, sicer bi se nekaterim povsem zmešalo.
Karantena je postala brend, na katerega se je te dni dobro obesiti, saj se ljudje z njo poistovetijo. Tisto ploskanje slovenskih radijskih moderatorjev je bilo imenitna in hkrati izjemno poceni reklama, vsak, ki si je želel minuto pozornosti, je zadnje dni tako ali drugače razgrajal na balkonu in se zraven snemal za družabna omrežja. Nato pa šel na izlet. Neverjetno, kako zelo je bilo treba na domove priklenjati ljudstvo, ki zadnjih petnajst let posluša očitke, da dneve in noči ždi za računalniki in se premalo giba. Da morajo ven, na svež zrak, so zdaj rotili celo tisti, ki so v zadnjih letih najglasneje bentili zaradi smoga. Želja po zapuščanju doma nam je skoraj raznesla prsi, ne glede na vreme. Bilo bi mnogo lažje, če bi bile volitve in bi doma brez oporekanja ostali dve tretjini države. Češ, končno nekaj časa zase in družino. Bilo je tudi zanimivo opazovati, kako zelo je karantena v nekaterih prebudila občutek nadmoči in večvrednosti. Kamenjani so bili skoraj nekateri, ki so si upali stopiti na ulico, malo je manjkalo, pa bi meje med občinami varovale vaške straže. Vse skupaj pospremljeno z močnim ideološkim prepihom s političnega parketa in paranojo na drugi strani. Jasno, šlo je za ekstremne okoliščine, a če kaj, me je karantena naučila, v kakšni družbi in državi si ne želim živeti. Verskih ali kakšnih globljih življenjskih lekcij pa iz mikrobiološkega pojava ne mislim vleči. Ni bila ne prva ne zadnja epidemija v zgodovini človeštva. Še najbolj čudno je bilo spoznanje, da se tekom samoizolacije nisem zredil niti za kilogram. Po dobrih petintridesetih letih zanemarjanja telo karantene očitno niti zaznalo ni. Ugotovil sem tudi, da niti v času hišnega zapora ne najdem časa in volje za tisti kup knjig, ki sem ga šparal "za enkrat, ko bom imel čas".
Bomo odslej drugačni? Kje pa. Ponižnost nas bo držala še kak mesec po karanteni, potem pa se bosta novodobni napuh in samozadostnost vrnila. Lekcije, ki smo se jih naučili iz vojn in kriz, zelo hitro začnemo prilagajati svojim dnevnim potrebam. Zato niti nimam prav velike motivacije metati se na zobe in vpiti, da sem zdaj povsem drugačen, prerojen in boljši človek.