Aljoša Stojič
Kosim, torej sem. Prvega smo sredi vasi častili delo in boga Dionizija in pokali s plinom bolj kot za veliko noč, drugega smo mi, delovno ljudstvo kapitalistične nefederativne dežele Slovenije, vzeli v roke kosilnice in zahrumeli kor Hitlerjevi mitraljezi v bitki za Stalingrad. Že sem razmišljal, ali bi nas kolektivno samoovadil na številko 113, iz gole radovednosti, ali se bo policiji dalo ukrepati ali pa spet štrajka. Iz previdnosti sem se raje prej pozanimal, kako je zdaj s to košnjo, zaradi katere preostali vpleteni nekosači ne morejo v miru preživljati prostega časa. Kaj hitro sem spoznal - po Sokratovo - da vem, da nič ne vem. S kosilnico, škropilnico in žago lahko brnim, kadar se mi zahoče. Le ponoči moramo dati mir, kar pa nam čez petdeset, ki zaspimo v drugem polčasu lige prvakov, itak ni pretežko; žene lahko pritrdijo.
Nič nam ne morejo!
