Kolumna Tomaža Grušovnika: Kje se konča olika?

Bil sem povabljen na službeno kosilo in kot se na takšnem dogodku spodobi, sem moral biti olikan. Službeni obedi so lahko naporni še bolj kot ponedeljkov delovnik v pisarni. Treba se je nasmihati šalam, ki niso smešne ali ki jih ne razumeš, prikimavati okusu gostiteljev, grajati skupne tekmece in se ugrizniti v jezik ob družbenopolitičnem nestrinjanju.

Vsa ta olikanost ni namenjena ničemur drugemu kot utrjevanju poslovnih vezi. Na takšnih srečanjih nihče ne rabi scen in dram, morebitna nesoglasja je najpametneje utopiti v stiskih rok in smehu. Brez tega veznega tkiva bi se profesionalni odnosi lahko nemudoma sesuli v prah.