Po prvem tednu Eura, ko se odštevajo minute do verjetno najbolj pričakovane tekme slovenske reprezentance, je zapis o največjem evropskem športnem dogodku letos precej nehvaležno delo. Ob poplavi bolj ali manj odličnih komentatorjev pa tudi izziv svoje vrste. Za zdaj se mi zdi, tako pavšalno, da za dobro prvenstvo ni nujno, da so ekipe odlične. Tudi tanajvečje nogometne nacije smo že videli v boljših različicah izbrane vrste, kot so letos. Brez zadržkov je prvi pogoj ta, da se prvenstva udeležijo tudi naši. Priznam, da v letih, ko se nismo povzpeli med 24 izbranih, se je moje zanimanje za nogomet končalo že pri kvalifikacijah. Okej, z izjemo končnice, ker finale je vendarle dobro videti, saj le tako si seznanjen z vsebino, ki lahko nadomesti priložnostni klepet o vremenu. Drugi pa, da organizator prvenstva uspe pričarati spektakel.

Med čakanjem na današnjo tekmo s Srbijo pa si drznem razmišljati o magiji nogometa. Je namreč odličen primer vsega - je svet zase. Pravijo, da šport v večini primerov udejanja človekove najosnovnejše nagone - potrebo po zmagi, po tekmovanju, dokazovanju, celo uničenju. Sodobna različica gledanja gladiatorjev, ki se trudijo ostati civilizirani. Nekaj je v tem športnem duhu, v požrtvovalnosti ali celo žrtvovanju, kar tudi mene spremeni v televizijsko gledalko. Mogoče, ker so pravila veliko bolj jasna kot v življenju, ker je dogajanje ne nazadnje razburljivo ter daje vtis, da zares zmaga boljši ali iznajdljivejši ali srečnejši ... Vsekakor ne zlobnejši, bolj hinavski ali bolj pokvarjen. Je tudi odlično platno, na katerega projiciramo, kdo smo in kaj želimo. Tudi če ne pozabimo tistega o osnovnem nagonu, radi navijamo za slabše, obožujemo ekipni duh, včasih celo iskreno mislimo, da zmaga ni vse.

O tem mnenju se moram pozanimati še pri kom izmed 20 tisoč Slovencev in Slovenk, ki nocoj za naše navijajo v Münchnu. Kdo ve, kakšen je odstotek enih in drugih? Pa smo tam, kjer se velikokrat končajo nogometne debate - pri dobrih starih spolnih stereotipih. Še vedno obstajajo mediji, ki ženskam svetujejo, kaj početi v času prvenstva, ko bodo njihovi dragi prikovani pred televizorje. Še vedno obstajajo moški, ki se pritožujejo nad ženskimi komentarji o nogometu, kaj bi šele bilo, ko bi imeli pri nas ženske televizijske komentatorke?! Saj obstajajo tudi ženske, ki se resnično spoznajo na nogomet. In smo take, ki nas to, da čeden moški z dobro postavo iz zanemarljivo majhne razdalje ne uspe zadeti tja, kamor bi moral, zabava tako, da se smejimo na glas.