Kolumna Marka Crnkoviča: Moja mama se oklepa življenja. Kdo drug pa se ga ne.

Sovražim to, da se vsaka debata pri nas hočeš-nočeš ideološko pokriva z delitvijo na levo in desno, na splošno in predvsem pa z merjenjem moči med ošabno oblastjo in samopomilujočo se opozicijo tistih, ki jokajo, da družbo - torej njih same - nekdo v nekaj prisiljuje. Čeprav v resnici to delajo sami.To se dogaja celo pri ultimativnih, filozofskih vprašanjih življenja in smrti, ki s politiko nimajo nobene zveze. Recimo pri zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.Ne morem si kaj, da ne bi tega terminalnega prepiranja jemal osebno. Samo tako lahko zadeve namreč sploh razumem.94 let, 5 mesecev in 15 dniMoja mama je na današnji dan stara natanko 94 let, 5 mesecev in 15 dni. Njeno zdravstveno stanje in splošno razpoloženje sta za njeno starost značilna. V zadnjih petih let in pol, odkar ni več pri močeh, da bi skrbela sama zase - kar ji je do nekega skoraj usodnega dne uspevalo z osupljivo učinkovitostjo, pedantnostjo in iznajdljivostjo -, je v trenutkih zlovoljnosti dajala včasih vedeti, da ji je življenje začelo presedati. "Ko bi me le že enkrat hudič vzel," se je tu in tam pridušala: "Če bi se mogla, bi se sama fentala!"Zdaj tega več ne govori. Kognitivni upad - kar je strokovno leporečje za to, da starci znajo biti zmešani, še ko so pri sebi - je že preveč napredoval, da bi razmišljala o eksistencialističnih vprašanjih življenja in smrti.Zato o tem razmišljam jaz. Ne prvič, ampak prvič resno in zares.Rok trajanja človekaMamina eksistenca v domu starejših občanov je že pol leta zreducirana na to, da se heca z osebjem in se v usodo vdano pritožuje - meni, ne osebju - nad nepomembnimi malenkostmi. Sicer pa cele dneve gleda skozi okno in fantazira, da jaz tam hodim vsak dan mimo (ko peljem psa na sprehod!), pa je ne pridem pozdravit.Kadar pa res pridem na obisk, mi pripoveduje podobno izmišljene ali predelane, iz davnih in nedavnih doživetij in dogodkov sestavljene zgodbice. V njih nastopajo živi in mrtvi, vsi sinhronizirani v enoten narativni čas.Rad grem k njej, ker ji polepšam dan. To je veliko zadoščenje. Naučil sem se igrati vlogo potrpežljivega in spodbudnega sina. Čeprav me mori, da je moja optimistična fasada samo nemoč, če ne celo brezbrižnost pred neizogibnim potekom roka trajanja človeka.Kopriva ne pozebeMamo najbolj razveselim, če ji rečem, da je utelešenje pregovora, da kopriva ne pozebe. To je najina priljubljena interna šala. Dejansko je izjemno trpežna. V teh letih je dala skozi dve hospitalizaciji, tri ali štiri urgence in nekaj pregledov, pa korono, pljučnico, šivanje globoke rane, pa padec in zlom stegnenice in operacijo - po kateri se je končno sprijaznila s selitvijo v dom -, nazadnje pa še karcinom dojke, ki je za happy end šel stran samo s tabletami.Pa da ne bo pomote: moji mami ni lahko, a ne trpi. Še posebej ne neznosnih bolečin. Po nobenem kriteriju se ne bi mogla kvalificirati kot kandidatka za prostovoljno končanje življenja. Pa tudi če bi bog ne daj izpolnjevala medicinske pogoje, ki jih našteva predlagani zakon, ne bi nikoli pomislila na takšen izhod v sili. Za to dam roko v ogenj. Ne glede na vse, kar je kdaj rekla, ko ji je bilo težko. Življenje je nekaj, česar se človek instinktivno oklepa do zadnjega.Seveda pa mame tudi jaz sam ne bi k temu nagovarjal. Če bi neznosno trpela, bi neznosno trpel z njo. Ker bi vedel, da bom na koncu jaz tisti, ki bo preživel.Raje crknemTakšno je osebno ozadje mojega razmišljanja o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.Toda čeprav si želim, da ne jaz sam ne moji bližnji ne bi nikoli rabili take pomoči, to ne pomeni, da sem proti predlogu. Ta predlog zakona je zelo življenjski (no pun intended), saj ga osmišljajo in utemeljujejo osebne vrednote, osebno fizično in psihično počutje in osebne situacije.Želim si torej, da bi si na mučno smrt - ali če hočete, na ne več smiselno življenje - obsojeni človek smel zaželeti to pomoč. Še več! Če se bom bog ne daj kdaj sam znašel pred usodno dilemo, si bom glede tega morda celo premislil. Zato sem za ta zakon. Za vsak primer.Povem pa naravnost, da se mi gnusi demagogija nasprotnikov zakona, ki te žalostne, a za svobodo nujne stvari obračajo na glavo in jih zlorabljajo za obračunavanje s političnimi konkurenti - češ "država omogoča smrt", to je "zakon o pomoči pri samomoru", mi smo "pro life", mi smo za "odgovornost", mi kažemo "sočutje", bla bla bla.Veste kaj? Zataknite si nekam vaš način življenja in vaš način umiranja, ki ga totalitarno vsiljujete vsem. Jaz raje crknem, kot da bi se s tem sprijaznil.

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

Kolumna Marka Crnkoviča: Moja mama se oklepa življenja. Kdo drug pa se ga ne.

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

povezani prispevki

izbrano

bonbon

kvadrati