Najbrž se niti v stotih letih ne bi spomnil nanj, če mi ne bi zadnjič ime enega od olimpijskih prizorišč na kitajskem zazvenelo kot Čangšlang. Kar je v meni v hipu odprlo vrata nostalgiji, ta pa je v neslutenih razsežnostih bruhnila na plan.
Razmišljal sem o tem, kakšno srečo je imela moja generacija, ki je odraščala v devetdesetih. Danes svoje komplekse, frustracije in telesne nepravilnosti rešujejo s psihoterapevti, instagramovskimi filtri in photoshopom. Mi smo imeli čang šlang, najbolj čudežni superčaj v zgodovini. Šlo je za čajno mešanico, tako skrivnostno in čudodelno, da bi jo bilo treba piti iz keliha svetopisemske poslednje večerje. Nihče ni vedel, kaj je bilo v njem, a verjeli smo, da deluje. Četudi je bila v škatli le mešanica kamilic, naivnosti in jalovih upov.
Ljudje, ki so po dveh kosih torte naročali kave z natrenom in verjeli, da s tem delajo uslugo svoji postavi, so nenadoma dobili novo upanje, luč na koncu tunela in potuho. Ne glede na to, kako zelo si se že basal, vedel si, da bo čudežni čaj na koncu vse popravil in boš že po nekaj skodelicah videti kot Cindy Crawford. Nemogoče je bilo dvomiti o izdelku, ki ga je reklamiral moški z velikim rumenim klobukom in porcelanastim nasmehom. Mister Džirlo. Kdo ne bi zaupal moškemu s takšnim imenom? Danes nisem povsem prepričan, da je moški z rumenim klobukom in porcelanastim nasmehom sploh kdajkoli zares obstajal, a takrat sem mu zaupal tako močno, da bi mu v zameno za čajno vitkost daroval prvorojenca. Mister Džirlo je ponujal tudi legendarne "stomak eliminatorje", kasneje tudi preparate za rast las in losjon Gigiricci, ki naj bi zaviral sivenje. Denarja kot smetja, z leti pa je vse skupaj nekako šlo iz mode in potonilo v pozabo, skupaj z zadrego, kako sijajni potrošniki smo, kadar nekdo dregne v naše šibke točke. Cena naivnosti je vedno visoka.
Ali je kdo s čang šlangom izgubil kak gram, ni vem, je pa zadeva zanimiva že zato, ker je šlo za prvi "superproizvod" v tem delu Evrope. Naučili se iz vsega skupaj seveda nismo nič, saj nam čudežne izdelke, ki obljubljajo, da bodo naša življenja spremenili, ne da bi morali za to vstati s kavča, ponujajo še danes. In mi jih kupimo. Vmes so asortiman kupljivih čudežev krepko razširili, mu dodali celo vrsto brezveznih, a eksotično zvenečih živil ter jim marketinško dvignili ceno in priljubljenost s tem, da so jih razglasili za "superživila". Nihče ni zares dobro pojasnil, kaj naj bi superživilo sploh bilo in kaj so kriteriji za uvrstitev v ta elitni klub, jih je bilo pa iz meseca v mesec več. Bilo je obdobje, ko je za vrhunec zdravega prehranjevanja veljajo uživanje česarkoli, kar je vsebovalo alge. Klorela, spirulina ... morsko dno še nikoli ni bilo bolj užitno. Superživilom hitro pripišejo celo vrsto blagodejnih vplivov, v glavnem jih razglasijo tudi za močne antioksidante.
Sam sem pred časom kupil šisandro. Domnevno noro zdrav prah iz sadeža petih okusov. Eden od njih je bil očitno okus po greznici. Naslednje superzvezde so bili macha, maka, ječmenova trava, avokado, goji jagode in acai. Karkoli že pomaga k temu, da se nesrečni ljudje srednjega in višjega sloja vsaj za hip bolje počutijo. Zdaj se blazno fokusiram na kolagene. Da bo moj naivni obraz lepo čvrst in napet za večnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
