Najnovejše raziskave so pokazale, da sta pomanjkanje spanja in prepozen odhod v posteljo povezana z morebiti škodljivimi spremembami delov možganov, ki imajo pomembno vlogo pri obvladovanju stresa in nadziranju negativnih čustev. Še posebno velikemu tveganju so v tem primeru izpostavljeni otroci iz družin z nizkimi prihodki. Emily C. Merz in Melissa Hansen (obe z Državne univerze v Koloradu) sta nevroznanstvenici, ki preučujeta načine za zmanjšanje vpliva socioekonomskih neskladij na razvoj otrok. Da bi bolje razumeli, kako slabši socioekonomski položaj vpliva na spanje in razvoj možganov pri otrocih, sta nekaj časa spremljali 94 otrok, starih od pet do devet let, iz družin z različnim socialnoekonomskim statusom, ki so živele v New Yorku. Približno 30 odstotkov sodelujočih družin je imelo prihodke, nižje od praga tveganja revščine v ZDA.
Starše sta prosili, naj jima opišejo, v kakšnem okolju otroci spijo, njihovo dnevno družinsko rutino ter kdaj zvečer hodijo spat in kdaj se zjutraj prebujajo. Pri otrocih sta opravili celovito magnetnoresonančno slikanje možganov, da sta analizirali velikost dela možganov, poimenovanega amigdala, in izmerili, kako dobro je povezan z drugimi deli možganov. Amigdala ima ključno vlogo pri predelovanju čustev in uravnavanju negativnih čustev, ki jih doživlja posameznik. Stiske, ki jih občutimo v otroštvu, lahko vplivajo na delovanje amigdale.
Otroci, ki živijo v revnejših okoljih, slabše in manj spijo
Znanstvenici sta ugotovili, da otroci iz revnejših družin v primerjavi s svojimi vrstniki iz premožnejših družin ponoči spijo manj časa in zvečer pozneje gredo v posteljo.
Po drugi strani sta pomanjkanje spanja in poznejši odhod v posteljo povezana z manjšo velikostjo amigdale in njeno slabšo povezanostjo z drugimi deli možganov, ki so odgovorni za predelavo čustev. Ta povezava med slabšim socioekonomskim položajem, trajanjem spanja ter časom odhoda v posteljo in prebujanja je bila očitna že pri petletnih otrocih. Raziskava torej nakazuje, da sta tako trajanje spanja kot čas odhoda v posteljo ključnega pomena za delovanje delov možganov, odgovornih za predelovanje čustev.
Zakaj je spanje tako pomembno
Če otroci ne spijo dovolj, so izpostavljeni večjemu tveganju za razvoj duševnih težav, hkrati pa lahko to slabo vpliva na njihove učne dosežke. Otroci, ki premalo spijo, se slabše soočajo s stresom in težje obvladujejo svoja čustva. Tisti, ki prihajajo iz revnejših družin ali sosesk, so izpostavljeni še večjemu tveganju za razvoj duševnih težav, povezanih s stresom, kar je mogoče deloma pripisati tudi negativnim vplivom njihovega okolja na njihove spalne navade. V otroštvu se možgani razvijajo zelo hitro, zato lahko vse, kar doživimo v otroštvu, vpliva na delovanje naših možganov pozneje v življenju. Težave, s katerimi se soočimo v otroštvu, nas lahko spremljajo vse življenje.
Raziskava Merzove in Hansenove je pokazala, kako pomembno je, da imajo družine na voljo dovolj sredstev za preživljanje svojih otrok. Hkrati je nakazala, da bi lahko z raznimi socialnimi transferji, ki bi jih namenjali družinam v stiski, prispevali k zdravemu razvoju možganov otrok iz teh družin ter s tem izboljšali njihove učne dosežke in zmanjšali tveganje za razvoj duševnih bolezni.
Česa še ne vemo
Za zdaj ostaja neznanka, zakaj otroci, ki živijo v revnejših okoljih, slabše in manj spijo. Dosedanje raziskave so pokazale, da starši, ki se težko prebijajo iz meseca v mesec, težje vzdržujejo ustrezno dnevno rutino. To pomeni, da otroci zvečer v posteljo ne odhajajo vedno ob istem času, zaradi česar morda spijo manj. Obstajajo pa tudi drugi dejavniki, ki povezujejo slabši socioekonomski položaj in slabo kakovost spanca. Revnejše družine si včasih denimo ne morejo privoščiti nakupa udobnih postelj, hkrati običajno živijo v manjših stanovanjih, kar pomeni, da v enem prostoru spi več družinskih članov. Poleg tega je v revnejših soseskah kakovost spanja velikokrat slabša tudi zaradi hrupa, velike svetlobne onesnaženosti in visokih temperatur zraka.
Večina dosedanjih raziskav o spanju je bila osredotočenih na najstnike, ki so še posebno izpostavljeni tveganju zaradi pomanjkanja spanca. Toda izsledki raziskave, ki sta jo opravili Merzova in Hansenova, nakazujejo, da okolje že v zgodnjem otroštvu vpliva na spalne vzorce in navade. Če bi radi, da bi bila prizadevanja za njihovo izboljšanje uspešna, bi jih morali začeti uresničevati že prej kot v najstniških letih. Zagotavljanje dodatnih prihodkov za družine v stiski utegne biti prav tako ključno pri izboljševanju spalnih navad otrok ter zagotavljanju zdravega razvoja njihovih možganov in njihovega čustvenega zdravja.
Kako dolgo naj spijo
Otroci, stari od štiri do dvanajst mesecev, bi morali spati dvanajst to šestnajst ur na dan, vključno z dnevnimi dremeži. Malčki, stari od enega do dve leti, naj spijo od enajst do štirinajst ur na dan (vključno z dnevnimi dremeži), tisti, stari od tri do pet let, pa vsaj deset do trinajst ur na dan (vključno z dnevnimi dremeži). Otroci, stari od šest do dvanajst let, potrebujejo najmanj devet do dvanajst ur spanja, medtem ko bi morali najstniki, stari od trinajst do osemnajst let, spati vsaj osem do deset ur na dan.
