Kdo je Ding Dong, ki je postal šahovski King Kong

Šahisti imajo novega svetovnega prvaka. Ena najbolj svetlih tradicij v svetovnem športu je z zlatimi črkami izpisala komaj sedemnajsto ime v 137 let trajajoči zgodbi: zadnji, senzacionalni junak, je 30-letni Kitajec Ding Liren, ki se je na tron zavihtel nekako po načelu "ne kriv, ne dolžan". Preprosto je sledil svojim zvezdam vodnicam, ki so se v pravem trenutku in na pravem mestu sestavile v ustrezen položaj.

Že začelo se je magično in skoraj pravljično. Konec 19. stoletja je svetovna šahovska javnost vse glasneje zahtevala, da najboljši šahisti med seboj izberejo uradno najboljšega, ki bi ga okronali z naslovom svetovnega prvaka. A kaj, ko je v umobolnici v New Orleansu še vedno živel Paul Morphy, legendarni ameriški šahist, ki si je konec 50. let še kot mladenič pokoril vso svetovno konkurenco in neusmiljeno premagoval vse najboljše mojstre tistega časa. Zanimivo, živci mu kmalu po vrnitvi v New Orleans, kjer so ga pričakali s kraljevskimi častmi, niso popustili zaradi kraljevske igre, kot tolikim prej in pozneje, pač pa zaradi neuslišane ljubezni. Dekle, v katero je bil zaljubljen, mu ljubezni ni vračalo in je poroko pogojevalo z naslovom najboljšega šahista na svetu. Ko je pred njo končno položil tudi to zadnjo trofejo, pa si je začelo izmišljevati nove in nove izgovore. Nesrečnemu ameriškemu geniju se je zlomilo srce, živci in zdrava pamet pa odfrčali neznano kam.

Od Steinitza do Dinga

Kakorkoli že, vse do Morphyjeve smrti leta 1884 si nihče ni drznil prevzeti naslova najboljši na svetu. Bilo bi nedostojno in zato so šahisti čakali, da svoje opravi mati narava. Po Američanovi smrti so se nekako zedinili, da naj se za naslov prvega svetovnega prvaka vsekakor poteguje Wilhelm Steinitz, nekronani oče pozicijskega šahiranja, svetovni popotnik, rojen v Pragi v takratni Avstriji, ki se je vseskozi selil: najprej na Dunaj, nato v London in končno v New York, povsod pa zelo aktivno propagiral šahovsko igro. Že nekoliko ostarelemu Steinitzu so na drugo stran šahovnice posadili nemškega mojstra napadov, vsestranskega genija (po poklicu je bil zdravnik, s fotografskim spominom pa se je naučil kar 33 jezikov) Johanessa Zukertorta, zmagovalca zadnjega velikega turnirja, ko si je konkurenco pokoril z velikansko prednostjo.

Zukertort je začel bolje, a ga je Steinitz hitro prebral, prilagodil igro in v silovitem protinapadu dvoboj odločil v svojo korist. Za ljubitelje žalostnih zgodb naj povem, da sta v umobolnici končala oba: nesrečni Zukertort, ker se ni znal soočiti s posledicami poraza v tem prestižnem dvoboju in je umrl že nekaj let pozneje, in prvi svetovni prvak, ki ga je dotolkla nasprotna nevšečnost - ni se znal soočiti s posledicami zmage. Živel je nekoliko dlje, vse do preloma stoletij, a je tudi on umrl v zelo žalostnih razmerah.

Lasker vladal 27 let

Nekakšen džentelmenski, nezapisani dogovor je bil, da novi svetovni prvak lahko postaneš le, če v dvoboju premagaš aktualnega prvaka. Ostarelega Steinitza je tako ugnal mladi nemški mojster Emanuel Lasker, menda eden najinteligentnejših ljudi v zgodovini, ki ga je za znanstvene nasvete in razlage redno spraševal tudi Alfred Einstein. "Kakšna tragedija in katastrofa je, da je Lasker obseden s šahom in drugimi neumnimi igrami! Mar bi se pečal z znanostjo in svoj intelekt raje podaril človeštvu," je ob neki priložnosti potarnal oče relativnostne teorije.

Lasker je vztrajal pri igrah in naslov svetovnega prvaka nosil neverjetnih 27 let, ko se je končno našel junak, ki bil mu je kos. Mladi, lepi Kubanec Jose Raul Capablanca je bil še eden v vrsti genijev - svetovnih šahovskih prvakov. Nepremagljiv, a len, ležeren, ljubitelj hedonističnega načina življenja, je krono nosil zgolj šest let, ko mu jo je z ramen snel naslednji velikan Aleksander Aljehin. Rus s francoskim potnim listom, aristokratskega rodu, ki je v Pariz nekako ušel pred novo, komunistično oblastjo, ki bi ga zagotovo skrajšala za glavo, pa čeprav še tako pametno in nadarjeno.

Edini, ki je umrl z naslovom

Aljehin se je med svojim dolgim vladanjem (1927-1946) hitro začel dolgočasiti, bil je namreč za razred boljši od konkurence, uteho za dolgčas v glavi pa si je iskal v močnih žganih pijačah. Ko je bila kriza najhujša, je za dve leti celo milostno predal krono Nizozemcu Maxu Euweju, ki ga je leta 1935 senzacionalno premagal. A si je Aljehin izvolil pravico do povratnega dvoboja, stresel z glavo, odložil šilce v omaro, najel vikend visoko v hribih, tja popeljal le kravo, ki mu je dajala mleko in mačko z imenom Chess (le kakopak?) za družbo. In šahovske figurice, seveda. Ko se je čez dve leti spustil v dolino, je Euweja hitro poslal na svoje mesto in v zgodovino. Nato se je vmešala druga svetovna vojna, nova kriza, novi alkoholni delirij … Aljehin je umrl leta 1946. Še kot svetovni prvak in še do danes edini, ki je z naslovom umrl.

Šahisti so bili prvič v položaju, da bodo dobili prvaka, ki ne bo premagal svojega predhodnika. Vmešala se je FIDE, svetovna šahovska zveza, ki si je nadzora nad dvoboji že dolgo želela, a jim ga prvaki niso želeli prepustiti. Organizirali so turnir šesterice najboljših (Američan Rueben Fine, še en v vrsti genijev, sloviti psihoanalitik, med vojno pa razbijalec nemških vohunskih šifer, je nastop v zadnjem hipu odpovedal), ki ga je prepričljivo dobil Mihail Botvinik, nekakšen oče sovjetske šahovske šole in prvi nesporni sovjetski (ruski) svetovni prvak. Z njim se je v šahovsko zgodbo začela močno vpletati politika.

Sovjetska politika

Sovjeti so šah postavili na športni piedestal, svetu so želeli dokazati, da so sposobni prevladovati v najbolj intelektualni igri med vsemi, da so njihovi šahisti najboljši, njihovi državljani najpametnejši, vse skupaj pa da je posledica komunistične politične ureditve. Botvinik je bil prvi in najpomembnejši med njihovimi prvaki, hkrati tudi prvi trener, publicist, ki si je v domovini in na tujem hitro prislužil vzdevek Patriarh. Sledili so mu sami sovjetski prvaki: Vasilij Smislov, ki se je odlikoval z neverjetno sposobnostjo, da povezuje figure v harmonično celoto, pa Latvijec Mihail Talj, največji napadalec v šahovski zgodovini in eden najbolj priljubljenih šahistov vseh časov, ki smo ga imeli kar nekajkrat priložnost občudovati tudi pri nas v Sloveniji. Sledil je Tigran Petrosjan, železni Armenec, prvi, ki se je na vrh prebil s previdno, pozicijsko, obrambno igro in nasprotnike spravljal ob živce s tem, da je že v izhodišču opravil z njihovimi idejami in željami.

Petrosjana je premagal Boris Spaski, univerzalni genij, ki se je znašel v vseh vrstah položajev, v šahovsko zgodovino pa se je vpisal predvsem s porazom, ki si ga ne bi smel«dovoliti: leta 1972 ga je namreč premagal naslednji ameriški genij, Robert Fischer, ki je sam samcat, brez kakršnekoli državne podpore, brez trenerjev, sekundantov ali kogarkoli, ki bi mu zaupal, opravil s Spaskim ter s celotnim sovjetskim šahovskim strojem. Katastrofa za sovjetsko politiko: hladna vojna je bila na vrhuncu, Leonidu Brežnjevu pa so iz rok odvzeli najljubšo igračko in hkrati enega najmočnejših orožij za dokazovanje sovjetskega prav.

Fischer in Carlsen predala titulo

Sovjetski šah je rešil kar Bobby Fischer sam, naslednji, ki se ni znal nositi z bremenom zmag. Svoj prestižni naslov je predal prostovoljno, brez boja - in drugič v zgodovini smo dobili prvaka - Anatolija Karpova, ki je postal prvak, ne da bi premagal svojega predhodnika.

Nad Karpovom je dolgo visela Fischerjeva senca, ki pa jo je drobni Rus kmalu pregnal z zaporednimi zmagami na vseh mogočih turnirjih in postal eden najuspešnejših prvakov sploh. Leta 1985 mu je naslov odvzel legendarni Gari Kasparov, rojen v Azerbajdžanu, sicer pa armensko-judovske krvi, ki pa je šahiral ob najprej sovjetski, nato pa ob ruski zastavi. Natančno v skladu s časom in političnim dogajanjem: Karpov je bil zadnji veliki junak komunistične Sovjetske zveze, Kasparov prvi veliki junak perestrojke in prenovljene Rusije.

Po 15 letih vladanja je Kasparov žezlo predal rojaku Vladimirju Kramniku, ta Indijcu Visvanatanu Anandu, prvemu azijskemu prvaku in najzaslužnejšemu za azijski šahovski boom, ki smo mu priča v zadnjih letih.

Anand je leta 2013 krono predal mlademu Norvežanu Magnusu Carlsenu, nesporno najboljšemu šahistu zadnjega desetletja, ki je na svetovni jakostni lestvici še naprej številka ena, a se je senzacionalno odločil, da naslova prvaka ne bo branil in ga je predal FIDE. Menda pri zdravi pameti, za razliko od Fischerja, in zagotovo živ, za razliko od Aljehina. Šele tretjič v šahovski zgodovini smo tako dobili prvaka, ki je na tron sedel, ne da bi premagal predhodnika. Vse drugo že veste: za naslov sta se udarila Rus Ian Nepomnjašči in Kitajec Ding Liren, po dramatičnem zaključku v doigravanju in partijah na pospešeni tempo, pa se je sreča nasmehnila Ding Lirenu. Novemu, sedemnajstemu po vrsti svetovnemu prvaku,

Vzpon Kitajcev

Velemojster Adrijan Mihaljčišin, Ukrajinec s slovenskim potnim listom, ki že dolga leta bogati mariborski šah, se spominja zanimivega dogodka: "Konec 70. let sem nastopil na turnirju v srbski Vrnjački Banji, kjer sem se potegoval za svoj tretji, zadnji velemojstrski bal. Med udeleženci turnirja je bil tudi mladi, nadobudni srbski mojster (pozneje velemojster in državni reprezentant) Dragan Barlov. Računalnikov ni bilo, šahisti smo se pred in po partijah ogromno družili, na tistem turnirju smo si čas radi krajšali z igranjem namiznega tenisa. In tam je blestel Barlov, ki nas je enega za drugim premagoval, lopar pa je držal enako kot takrat nepremagljivi Kitajci, v backhand položaju. 'Igram kot Kitajec!' se je napihoval. Smo mu priznavali premoč v namiznem tenisu, ampak s pripombo: 'Tvoja težava je, da tudi šahiraš kot nekakšen Kitajec!' To je bila konec sedemdesetih let žalitev brez primere: šahirati kot Kitajec je pomenilo, da nimaš pojma in da brez vsakega dvoma sodiš v šahovsko drugo ligo …"

Minilo ni niti petnajst let, ko so Kitajci začeli blesteti. Resda najprej v ženskem šahu, kjer so dobili prvo prvakinjo Xie Jun, njej so sledile še mnoge druge (skupno šest). V zadnjih 32 letih si Kitajke lastijo naslov prvakinje celih 22 let! Njihove so zadnje tri prvakinje, tudi zadnja Ju Wenjun, ki bo jo čez dobra dva meseca izzvala še ena Kitajka Le Tingjie. Kitajke so v tem času slavile tudi na petih olimpijadah in so nesporno prva šahovska velesila v ženskem šahu.

Med moškimi je šlo nekoliko težje in počasneje. Konkurenca tam je močnejša, Kitajci pa so se hitro naučili spraviti šahiste do ravni tik pod svetovnim vrhom, le zadnjega koraka niso in niso znali prestopiti. Prvič so olimpijski prvaki postali leta 2014, drugič štiri leta pozneje, na zadnji olimpijadi niso nastopili, bi pa bili tudi tam med favoriti. Med posamezniki so se njihovi najboljši prebili med najboljših deset. In nato je prišel Ding Liren.

Dingova šahovska kariera se je razvijala enakomerno, a, zanimivo, brez prvih mest in vseskozi nekako v senci. Drugo mesto na svetovnem prvenstvu do deset in do dvanajst let, pozneje še enkrat na prvenstvu do 20 let. Leta 2009 je, takrat še ne 17 let star, postal velemojster, vmes nekajkrat kitajski prvak. Sledila so vabila na velike turnirje, kjer je praviloma končal pod vrhom, a praktično nikdar na njem (redki izjemi sta turnir v Moskvi leta 2017 in St. Loiusu dve leti pozneje). Večje uspehe je dosegal v hitropoteznem in pospešenem šahu, kjer je večkrat ogrozil tudi nedotakljivega Carlsena.

Leta 2017 se je na svetovnem pokalu uvrstil v finale, kjer je izgubil proti Levonu Aronjanu. Leto pozneje je kot prvi Kitajec nastopil na kandidatskem turnirju in turnir končal na četrtem mestu, edini brez poraza. Dve leti pozneje je bil na kandidatskem turnirju peti, lani drugi.

Prav takrat so se njegove zvezdice začele razvrščati v pravilni položaj. Po Carlsenovi odpovedi dvoboja je FIDE odločila, da se bosta za naslov udarila prva dva s kandidatskega turnirja, Nepomnjašči in Ding Liren. Je sploh treba poudarjati, da se je Kitajec na drugo mesto prebil z nepričakovano zmago v zadnjem kolu, ko je premagal nasilnega Hikara Nakamuro, ki je imel remi in drugo mesto v žepu, je pa želel uloviti vodilnega Nepomnjaščega? Ne vedoč, da bo Carlsen odpovedal dvoboj in da mu drugo mesto prinaša enako kot prvo.

"Dvoboj sem skoraj odpovedal. Bil sem na dnu, v moji domovini se počasi in težko pobiramo po pandemiji, zato si nisem mogel organizirati ustreznih priprav. Prijatelji in družina so me nato le nekako prepričali, me spravili v red, mi pomagali v kritičnih trenutkih. Moji kitajski kolegi velemojstri so mi precej pomagali pri pripravah. Za vodjo štaba sem si izbral Madžara Riharda Rapporta, ki ga v šahu odlikuje vse tisto, česar meni primanjkuje. Rihard je veliki napadalec (jaz sem bolj pozicijski igralec), fant z neomejeno fantazijo, neusmiljeni bojevnik brez primere. Ker se fizično nisva smela preveč družiti, sva v glavnem sodelovala na daljavo. Ključno vlogo je vendarle odigrala moja mama. Moja najboljša prijateljica, svetovalka, dušna pastirica, moj prvi trener. Brez nje danes ne bi sedel tukaj in dajal teh izjav."

Mama, pridi v Astano!

Dvoboj je potekal čudno, nič podobno tistemu, kar smo spremljali v zadnjih dvobojih Magnusa Carlsena. Številne odločene partije, napake, grobi spregledi, nepričakovani preobrati. Užitek za publiko, lasje pokonci za strokovnjake. Carlsen in najboljši na svetu so se muzali in dajali izjave v slogu, da gre res za dvoboj za novega svetovnega prvaka, definitivno pa ne tudi za dvoboj za najboljšega na svetu. Nepomnjašči je imel pobudo, trikrat povedel v dvoboju, ki naj bi trajal največ 14 partij (zmaga tisti, ki prvi zbere 7,5 točke), a se je Ding Liren vselej čudežno vračal, vstajal kot feniks iz pepela in z vsako partijo igral vse boljše, vse bolj zanesljivo.

"Težko sploh opišem, kaj sem preživljal. Sredi dvoboja sem panično poklical mamo in jo na kolenih prosil, naj se mi pridruži v Astani in me psihološko uravnovesi. Spal sem malo ali skoraj nič, ure sem si krajšal z branjem Alberta Camusa (francoski filozof in pisatelj s sredine 20. stoletja) in pesmimi Nobelove nagrajenke za književnost leta 2020 Louise Glück. Vsak poraz je bolel močneje kot najmočnejša zaušnica, vsaka zmaga je bila čaša opoja, ki se ga ne da opisati."

Ko se je dvoboj prevesil v podaljšek s štirimi partijami po pospešenem tempu, je Kitajec že imel pobudo. Po treh remijih je strpno igral tudi v četrti partiji, ko je Nepomnjašči končno izgubil živce. Prvo vodstvo je pomenilo tudi naslov svetovnega prvaka. Ding Liren, svetovni prvak v šahu številka sedemnajst. Odgovor na vprašanje o tem, kako dolgo in kako uspešno bo nosil težko krono, nam lahko ponudi edino prihodnost.