Pri Lenartu v Slovenskih goricah so ponosni na zgodovino šolstva. Leta 1759 so ustanovili redno šolo s stalnim učiteljem. To je bil domačin Jožef Sekol iz Lenarta (1735-1818). Šolsko kroniko so začeli pisati leta 1879 in je solidno ohranjena. Leta 1873 je šolo obiskovalo 351 otrok, ki so jih štirje učitelji poučevali v slovenskem jeziku. Proti koncu 19. stoletja se je lenarška šola vse bolj slovenizirala in je bila poleg župnišča pomembna slovenska narodna postojanka. Odigrala je izjemno vlogo pri krepitvi slovenske narodne zavesti v trgu s politično vplivnim in ekonomsko močnim nemškim delom prebivalstva. Močno se je uveljavila zlasti po letu 1895, ko je bila pri cerkvi v trškem središču zgrajena nova šolska zgradba, ena najlepših na slovenskem Štajerskem.
Po odprtju šole, ki je dobila ime "lenarška lepotica" in ga ohranila vse do danes, je med ekonomsko in politično vplivnimi nemškimi tržani zavladala zavist. Kmalu so začeli pripravljati načrte za gradnjo nove nemške šole na zdajšnji Ptujski cesti. Po odprtju leta 1909 in začetku pouka pa so se soočili s problemom pomanjkanja šolskih otrok. Zato so v šolo vpisovali okoliške otroke revnih malih posestnikov, viničarjev in kočarjev, ki so bili odvisni od svojih nemških gospodarjev. A tudi to ni pomagalo in zato so otroke za nemško šolo v Lenartu večkrat pripeljali iz dunajskih sirotišnic. Ta šola je bila zgrajena kot protiutež slovenski šoli in je bila ukinjena po prvi svetovni vojni, ko je trg Sv. Lenarta mirno prešel v slovenske roke. Leta 1922 je v tej zgradbi začela delovati Meščanska šola Antona Aškerca.
Po aprilski nemški okupaciji leta 1941 je šola postala nemška, njen prvi nemški nadučitelj pa je bil Norbert Krisper. Za prvim nemškim nadučiteljem so v Lenart prišli tudi prvi štirje nemški učitelji. Upravni vodja šole (vključno z nekdanjo meščansko šolo, ki je domovala v zgradbi nemške Schulverein iz leta 1909) je bil Högler. Novo šolsko leto 1941/42 se je začelo 15. septembra 1941. Na lenarški šoli je poučevalo pet učiteljev, štirje nemški in domačinka Sollagova. Sredi zime 1944/45 se je v šoli naselil mariborski Volksturm, zato so se učenci iz šolskega poslopja osnovne šole pri cerkvi morali preseliti v prostore meščanske šole. Nato pa je bilo 27. marca 1945 nemške šole pri Lenartu konec. Nemški učitelji so pobegnili, v zgradbo meščanske šole se je naselila madžarska vojaška bolnica, v prostore osnovne šole pa nemška bolnica.
Leta 1945 je bila ukinjena meščanska šola in namesto nje ustanovljena nižja gimnazija. Obiskovali so jo tudi otroci iz okoliških krajev, ki so šolanje nadaljevali v Mariboru. Leta 1957 sta se osnovna šola in nižja gimnazija združili v enotno osemletno osnovno šolo. V drugem polletju šolskega leta 1969/70 je pri osnovni šoli začel delovati oddelek s prilagojenim programom, leta 1980 pa prvi oddelek delovnega usposabljanja za otroke z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Leta 1983 je bila končana adaptacija bivše meščanske šole na Ptujski cesti. Prenovljena stavba je dobila prizidek z dvanajstimi učilnicami, večnamenskim prostorom, kuhinjo, jedilnico, šolsko knjižnico in upravnimi prostori.
Lenarška šola je krepila slovenstvo in narodno zavest
Novembra 1993 je bila odprta večnamenska športna dvorana, ki jo šola uporablja za pouk športne vzgoje. Pred tem je ta pouk vse od leta 1945 potekal v sosednjem Sokolskem domu, ki še zdaj služi športu. Prenovljena in dozidana šola je postala sedež OŠ Lenart, v stari šolski zgradbi pa so ostali nižji razredi OŠ in v prizidku službeni prostori nekdanje Delavske univerze Lenart.
"Lenarška lepotica" si - ko je ob koncu letošnjega šolskega leta utihnil stari šolski zvonec in so se zaprla njena vrata - zasluži historični spomin kot enkratni spomenik trške arhitekture, ki naj spominja lenarške meščane na bogato zgodovino nekdanjega trga. V njem je dolga desetletja imela pomembno vlogo, eno najvažnejših tudi ob koncu prve svetovne vojne - 3. novembra 1918 je bil namreč v poslopju lenarške ljudske šole ustanovljen Narodni svet za trg Sv. Lenart. Za predsednika so izvolili dr. Milana Goriška, za podpredsednika pa župnika Jožefa Janžekoviča. Narodni svet je vodil prevrat v trgu po razpadu avstroogrske monarhije. Že 20. novembra 1918 je bil trg Sv. Lenart dokončno in povsem v slovenskih rokah. Temu v čast so iz cerkvenega zvonika izobesili mogočno slovensko trobojnico. Pri prevratu je z Narodnim svetom aktivno sodeloval tudi nadučitelj slovenske šole Radoslav Kopič, ki je imel pred prvo svetovno vojno največ zaslug za slovenizacijo lenarške šole. Ta je in bo ostala zapisana v lenarško zgodovino ne samo zaradi velikanske vloge na področju vzgoje in izobraževanja otrok vse do konca letošnjega junija, pač pa tudi kot močna opora slovenstva v času narodnega prebujanja in krepitve slovenske narodne zavesti proti koncu 19. stoletja.
Kaj pa bo zdaj s staro šolsko zgradbo sredi mesta? Če za kaj, potem je stara šolska zgradba primerna za postopno in vsebinsko celovito preureditev v regionalni muzej osrednjih Slovenskih goric. Ker pa je to dovolj velika stavba, lahko služi tudi za medgeneracijsko druženje, za multimedijsko središče za mlade in konec koncev za novodobno kulturno središče. Z vrhunsko programsko ponudbo, moderno organizacijo in vodenjem. Časa za premislek je dovolj in na Občini Lenart zdaj sloni velika odgovornost za ohranitev "lenarške lepotice" kot živega hrama dogajanja. Ljudi, ki ji lahko dajo novo življenje s programi in vsebino, pa Lenart premore več kot dovolj. Volje je torej dovolj, in kjer je volja, je tudi pot.
