Svetlana Makarovič je spet sprovocirala manjši škandal - pa tudi zoprnega in zgovornega. Manjšega zato, ker se njenim vedno bolj blodnjavim antiklerikalnim in antifa pikanterijam celo prisebnejši fani samo še v zadregi nasmihamo. Zoprnega in zgovornega pa zato, ker se je tokrat še bolj kot kdaj prej blamirala in s tem legitimizirala desničarje, ki jih napada in ki svoj ekstremizem legitimizirajo s prav takim ekstremizmom levičarjev.
Nosila bom rdečo zvezdo in preklinjala
Eminentna in estradna pesnica in kao javna intelektualka je prejšnji četrtek v Kulturnem domu Izola (na prikladnem naslovu Ulica oktobrske revolucije 1) na okrogli mizi o - to moram dati v narekovaje - "ponovni razrasti fašizma v Italiji in skrajne desnice v Sloveniji" natvezila nekaj retorično še kar posrečenih, vendar kulturno in sociološko poenostavljenih trditev o tako imenovanih čefurjih.
V debati pred koncertom Nosil bom rdečo zvezdo je publiki in voditelju (trikrat lahko ugibate: Eriku Valenčiču) razlagala, kaj vse so tisti, ki smo jim sprva rekli južni bratje - in ki so postali čefurji takrat, če prav razumem, "ko se je Slovenija povampirila in se poceni prodala Vatikanu" -, kot zidarji in čistilke in umetniki prispevali k slovenski infrastrukturi, higieni, kulinariki, kulturi itd.
Prispevali pa da so tudi k naši materinščini, pravi Makarovička, obogativši jo s kletvicami. Tudi s takimi s "poetično vrednostjo". Tako zdaj recimo Svetlana po lastnih besedah uživa, ko lahko "nekemu fašistu, nekemu nacistu" ne po domače, a tem bolj žmohtno in slikovito zabrusi: "Jebo te pas mater!" Prav se seveda reče "jebo ti pas mater" - namreč "ti" kot tebi, tvojo mater -, ampak pustimo zdaj detajle.
Sociolingvistična uganka
Zakaj je slovenščina tako uborna z izvirnimi in avtohtonimi kletvicami, je verjetno ena od najtrših sociolingvističnih ugank indoevropskih jezikov. Slovarsko in še bolj frazeološko že tako ali tako skromni repertoar slovenskih kletvic je v svoji benignosti bolj smešen kot pa opolzek. Slovenščina je sicer perfekten jezik, v katerem lahko z malo truda, znanja in talenta (in še več brez) povemo karkoli - razen kaj res lapidarno, eksklamativno in efektno žaltavega in prostaškega. Po slovensko preklinjamo samo izjemoma, če hočemo doseči humoren učinek in izrečeno že v isti sapi relativizirati s šaljivo arhaičnostjo v stilu tristo kosmatih. Tako da res ni čudno, da v glavnem uporabljamo kletvice - če jih -, pobrane z vseh vetrov. Seveda največ z Juga.
Na prvo žogo bi ta vulgarnostni primanjkljaj slovenskega jezika - sicer polno funkcionalnega, dialektalno, stilno, žanrsko, socialno, emotivno, žargonsko, generacijsko razslojenega, vendar enotnega in enovitega orodja - lahko pripisali neki skriti, v kolektivno podzavest potlačeni nacionalni disfunkciji za grdo govorjenje. Kot da nimamo mentalitete za lingvistično izražanje metaforične perverznosti. Kot da kot narod v jeziku ne znamo biti eksplicitno pokvarjeni - ali za razliko od Svetlane, kot pravi sama zase, hudobni.
Kastrirana slovenščina?!
No, Svetlana Makarovič ima teorijo, ki igra še bolj na prvo žogo. Ona namreč ta fenomen slovenskih nekletvic oziroma neslovenskih kletvic spet interpretira z antiklerikalnega stališča. Takole pravi: "Duhovščina je poskušala do kraja kastrirat slovenski jezik, s tem da je slovenščino oklestila kletvic."
Na račun duhovnikov in Cerkve sem slišal - ali celo sam rekel - že marsikaj, ampak kaj tako neumnega pa še ne! Za vse pa res niso farji krivi! Da bi njena logika držala, bi morali biti Slovenci najbolj pobožnjakarsko moralističen narod krščanskega sveta - česar pa ne zgodovina ne današnje stanje duha nikakor ne potrjujeta.
Svetlanino jezikoslovno in kulturološko eskapado je mogoče razumeti kot kliničen in kroničen primer jugonostalgije, kombinirane s prostaško protifarško mentaliteto. Saj ni treba o lastnem narodu samo vse dobro govoriti. Saj znamo biti tudi kritični do sebe. Saj se znamo tudi šaliti na svoj račun. Svetlanine dvoumne domislice so zato samo neslane šale. Stara vešča hoče biti duhovita, pri tem pa ne zna skriti, da misli smrtno in sarkastično resno. Jebiga.
