Carolyn King se je znašla na življenjskem razpotju. Ironično je, da je to spoznala ravno v trenutku, ko se je z avtomobilom na poti v službo prebijala skozi krožišče. Svoje delo je sovražila, ampak nekako ji je vedno uspelo, da je prespala nedeljsko nočno grozo in se v ponedeljek pravočasno pojavila na delovnem mestu. Toda tisto ponedeljkovo jutro pred skoraj dvema letoma Kingova nikakor ni mogla zapeljati iz krožišča. "Bila sem kot obsedena. Telo mi je govorilo, naj ne grem v službo, zato sem se odpeljala naravnost k svojemu zdravniku," se spominja.
Zdravnik je ugotovil, da je popolnoma izgorela. Služba v mednarodnem proizvodnem podjetju, kjer je bila zaposlena že 17 let in je vodila več oddelkov, je iz nje posrkala življenje, pretežno zaradi "pikolovskega šefa". "Ves čas sem bila izredno čustvena, jokava in razdražljiva. Hitro sem se razjezila. Ljudje so imeli prav, ko so govorili, da sem zunaj službe popolnoma drug človek."
Skoraj dve leti je že od tedaj, ko je Kingova pustila službo. Danes ima svoje lastno podjetje. Toda pozitivnih učinkov ni čutila takoj. "Še tri mesece zatem, ko sem dala odpoved, sem si govorila, da sovražim nedelje. Nato sem končno spoznala, da mi jih ni več treba sovražiti."

Kaj nam povedo Avstralci

V lanskem poročilu skupine Centre for Future Work, ki deluje v okviru Avstralskega inštituta, piše, da avstralski delavec opravi na leto 312 ur neplačanega nadurnega dela, kar pomeni, da dva meseca dela zastonj. Lanska raziskava podjetja Medibio, ki se ukvarja s snovanjem orodij za objektivno ocenjevanje duševnega zdravja in dobrega počutja, pa je pokazala, da ima tretjina avstralskih zaposlenih v podjetniškem sektorju značilne znake duševnih bolezni, kar 31 odstotkov jih trpi zaradi stresa.
"Modus operandi večine ljudi, ki delajo v avstralskem podjetniškem sektorju, je pehanje za denarjem. Standardni delovni teden in vikend, namenjen zabavi in sproščanju, zanje ne obstajata več," pojasnjuje Stuart Taylor, izvedenec za razmere na delovnem mestu in ustanovitelj podjetja Springfox, ki ljudem pomaga razvijati trdoživost in druge veščine. "Gre za občutek, da moraš biti na voljo tudi tedaj, ko sploh nisi v službi."

Dajo ti občutek ničvrednosti

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je zaradi vse večje zaskrbljenosti nad naraščajočo izgorelostjo na delovnem mestu izgorelost sicer uvrstila na seznam poklicnih pojavov, ni pa je še razglasila za bolezen.
Izgorelost - po navedbah WHO - opredeljujejo kot pomanjkanje energije in izčrpanost, duševno oddaljevanje od dela in cinizem do delovnih nalog ter zmanjšano poklicno učinkovitost. Vse te znake je pri sebi opazila tudi Carolyn King, ki je imela nekoč rada svojo službo in se je zelo dobro razumela s prejšnjim šefom. "Toda novi šef je pri meni vzbudil občutek ničvrednosti, moje mnenje zanj preprosto ni bilo pomembno, čeprav sem v podjetju delala dlje kot on in sem ga zato tudi bolje poznala."

Ženske izgorevajo pogosteje

Znanstveniki z Univerze v Montrealu so v okviru svoje študije štiri leta spremljali 2026 ljudi, polovica jih je bila žensk, polovica moških. Ugotovili so, da ženske izgorevajo pogosteje kot moški, saj imajo v primerjavi z njimi manjši vpliv ali nadzor pri svojem delu. "Pomemben dejavnik pri izgorelosti je, ali ima nekdo vpliv na pomembne odločitve, povezane z njegovim delom, ali ne," pravi Leiter.
"Ljudje resnično čutijo potrebo po avtonomiji. Ta avtonomija ne pomeni, da lahko počnejo, kar želijo. Gre za občutek, da dejansko prispevajo k delovnemu procesu, namesto da le izvršujejo ukaze." Tako je bilo tudi pri Kingovi, ki se je počutila izčrpano, ker njena beseda ni bila več pomembna. "Ko je moj šef hotel, da je nekaj opravljeno, je zahteval, da se to zgodi takoj. Če sem hotela uvesti nov postopek, mi tega ni dovolil, vedno je hotel, da so stvari opravljene na njegov način, čeprav ni bil najboljši."

Čas, da zamenjate službo?

Stuart Taylor, izvedenec za razmere na delovnem mestu, je sodeloval s celo vrsto podjetnikov, da bi jim pomagal razviti trdoživost in bi se lažje spoprijeli s stresom. Po njegovih besedah lahko tako moški in ženske kot mlajši in starejši začutijo, da imajo v službi premajhen vpliv. Pozna veliko vodilnih uslužbencev, ki pravijo, da se jim zdi, da nimajo nobenega nadzora nad tem, kaj počne uprava.
Če vam podjetje pri delu ne dopušča nobene svobode, potem je po Taylorjevih besedah morda nastopil čas, da si poiščete drugo službo. "Verjetno ne bo lahko in morda bo trajalo nekaj časa, toda že s tem, da ste začeli iskati novo službo, ste začeli tudi znova prevzemati nadzor," pravi Taylor.
Od predanosti uslužbencev svoji službi je lahko odvisno tudi to, ali z veseljem hodijo na delo ali pa jih to izčrpava. "Ob opravljanju dela, ki se zdi pomembno, ljudje ne izgorijo tako hitro, ampak jim to pravzaprav daje zagon," pojasnjuje Leiter.
Velikokrat je težava v tem, da v podjetjih ljudem namesto del, ki jih radi opravljajo, naložijo duhamorne administrativne naloge. "Tehnologija delodajalcem omogoča, da uslužbencem vsilijo različna nesmiselna administrativna dela, kot je na primer izpolnjevanje obrazcev ali vodenje spletnih evidenc; to nesmiselno delo ljudi izčrpava, zaradi njega postajajo cinični."

Duševno breme milenijcev

Profesor Michael Leiter opozarja, da obstaja pri milenijcih v primerjavi z drugimi generacijami večja verjetnost, da čutijo znake izgorelosti. V svojem članku z naslovom Kako so milenijci postali generacija izgorelih, objavljenem na portalu BuzzFeed, je opisal duševno breme, s katerim se soočajo mnogi mladi Američani.
Zdi se, da v Avstraliji ni nič drugače, na kar nakazujejo izsledki najnovejše raziskave o stresu in dobrem počutju, ki jo je opravilo Združenje avstralskih psihologov. Raziskava je namreč pokazala, da ljudje, stari od 18 do 25 let, ves čas poročajo o nizkih ravneh dobrega počutja. "Izgorelost mlade velikokrat doleti že na začetku poklicne poti, potem ko začnejo delati po končanem izobraževanju, ki je bolj idealistično. Obstaja torej konflikt med realnostjo in idealistično predstavo o delu."
Milenijcem ni v pomoč niti tehnološko intenziven vidik večine sodobnih del. "Medtem ko informacijska tehnologija omogoča dostop do virov, ki človeka spodbujajo pri delu, ga lahko po drugi strani odvrača od dela ali prisili k opravljanju rutinskih administrativnih nalog, ki lahko na dolg rok zmanjšajo njihovo produktivnost," opozarja profesor Leiter. Po mnenju Carolyn King se veliko ljudi preveč identificira s svojim delom oziroma poklicem: "Odkrito povedano, ogromno ljudi se počuti izgubljene in služba jim edina daje občutek, da so nekaj vredni. Konec koncev nimate niti časa spoznati, kako nesrečni ste, če ste ves čas v službi."