Kar imamo Butalci svojo državo, smo dobili novo butalsko čitanko. Ali stara ni bila več aktualna?

Odkar imamo Butalci novo državo, ne smemo pozabiti, da smo imeli že prej svojo državo, a smo se kar precej spremenili. Zatorej ne gre za vprašanje, ali stara butalska čitanka ni bila več aktualna, ampak bolj za vprašanje, zakaj smo toliko časa odlašali z novo, saj je bilo zadnjih trideset let več kot očitno jasno, da se Butalci v svoji butalskosti zelo progresivno razvijamo.

Prosim?

Butalosti ne stagnirajo, ampak se neprestano razmnožujejo. Kar pomeni, da smo Butalci zelo trdoživa in odporna vrsta. Res pa je, da je nova država razvoj butalosti neverjetno pospešila. Prav zato je Nova butalska čitanka povem nujen in logičen pojav.

Jaz sem se učil po stari, ki ni bila tako direktna kot nova.

Butalci Frana Milčinskega so zelo direktna literatura. Sicer ne opisujejo prepoznavnih posameznikov iz takratnega političnega časa, opisujejo pa prav konkretne butalske topoumnosti. Prepričan sem, da se je v zgodbah Frana Milčinskega našel marsikateri takratni župan. Na splošno gledano je Milčinski s svojim humorjem bičal v glavnem splošne človeške neumnosti, ki so preživele konkretne Butalce tistega časa. Seveda bi bila satira lahko tudi drugačna. Liki bi bili lahko povsem prepoznavni, z imeni in priimki, vendar to ne bi kaj dosti pripomoglo k ostrini humorja. Tudi meni je šlo bolj za splošne lastnosti oblastnikov, županov, policajev, malih prevarantskih podjetnikov in butalskih povzpetnikov. Človeški značaji se ne spremenijo tako hitro.

Zdaj je več poskusov prevlade enih nad drugimi?

Tudi v minulih časih so imeli oblastniki - o tem nam priča zgodovina - želje, da bi imeli moč nad vsemi, da bi njihova volja obvladala vse. Tako da stanje družbe, v kateri smo že od pomladi naprej, ni nekaj posebnega. Kradljivci, lopovi, prevaranti, lažnivci demagogi, različni oblastniški psihotiki so bili od vedno med nami. Morda si samo niso tako očitno in brezsramno ugrabili oblasti, kot so si jo današnji oblastniki. Res pa je tudi, da so se Butalci v stotih letih tudi razvili. Ne sicer v glavo, v demokratično kapitalističnem smislu pa gotovo. Butalci so nekoč bili simpatični topoumneži, danes pa so kar malo nevarni klovni. Seveda pa Butalci ne bi bili Butalci, če ne bi bili nevarni predvsem sami zase. Še nekaj časa takšne oblasti, kot jo imamo, in ne bo več Butalcev, niti v literaturi, katerim bi se lahko smejali.

Žvižgači so v Butalah tragične figure

Ste s tem, ko popisujete aktualne razmere, postali neke vrste žvižgač?

Ojoj, žvižgač?! Upam, da ne. Zelo nazorno smo lahko videli, kaj naredijo Butalci z žvižgači. Najprej jih hvalijo, jih povzdigujejo v heroje, potem pa jih vržejo iz službe, jih zmerjajo in skoraj pretepajo po cestah, nazadnje se obrnejo stran od njih, kot da so žvižgači naredili nekaj slabega, ker so se izpostavili za pravico. Žvižgači so v Butalah tragične figure. Ko bi se morali prav vsi Butalci kot en čvrst in pokončen mož postaviti zanje, se pravi za resnico in pravico, se delamo, kot da so prav žvižgači krivi za vse. Kaj pa niso bili tiho, zakaj niso lepo ubogali svojih šefov, pa bi zdaj imeli službo in mir v družini, saj se itak nikoli ne da nič spremeniti!, slišim brihtne butalske glave. Ampak šalo na stran. V resnici so prav žvižgači rešitev. To so tisti pogumni posamezniki, ki jim je mar. Ki jim ni vseeno, v kakšnem svetu živimo. Pripravljeni so žrtvovati svojo kariero, svojo osebno srečo za to, da bi povedali resnico. Ko bomo vsi Slovenci stopili naprej in pogumno rekli: Jaz sem žvižgač! In tudi jaz! In tudi jaz ne želim živeti v družbi barab in strankarskih lopovov, šele takrat se bo kaj spremenilo. Oblast enega človeka z lahkoto zlomi. Ljudi ne more.

Govorite o Galetu iz blagovnih rezerv, kajne?

Ja. V Sloveniji bo bolje šele takrat, ko bomo sposobni prestopiti lastno sebičnost, lažnivi potrošniški mir in ugodje, stopili naprej in ponosno zabrusili oblastnikom v obraz: Vsi smo Ivan Gale! Si predstavljate, kako nemočna bi bila oblast, če bi ves kolektiv blagovnih rezerv, ki je brez dvoma vedel, da se pri prodaji zaščitne opreme dogajajo hude lopovščine, če bi vsi pogumno stopili skupaj, ne pa da so Ivanu Galetu samo na skrivaj čestitali in ga trepljali po ramenih. Če bi se to zgodilo, bi resnica zmagala. Oblast enostavno ne bi mogla odpustiti in šikanirati vseh. V ljudeh je moč. Posameznik se ne more dovolj uspešno boriti proti sistemu. Redki zmorejo ta pogum, ki ga na žalost tudi drago plačajo. Ivan Gale je to zmogel. Zato je zame junak in vzor. In kot takšen bo tudi ostal v zgodovinskem spominu slovenskega naroda.

Vi se tudi izpostavljate s satiro, s komedijami, na Prešernovih proslavah ste predsedniku države, vlade in kulturnemu ministru in njihovim povedali, da gre vse na slabše, posebej kulturi, ki je ustvarila narod. In je šlo po tistem enako naprej navzdol!

Prepričan sem, da odgovoren človek, če ima priložnost, da lahko javno spregovori, mora povedati, kaj si misli o svetu in družbi. In to kritično. Brez dlake na jeziku. Saj samo jasno, iskreno mnenje lahko pomaga spremeniti svet na bolje. In ker so mi pač dali to možnost, sem povedal, kar smo vsi kulturniki in umetniki, pa tudi kulturna javnost, že dolgo vedeli. In to je, da slovenska umetnost in kultura stagnirata in v resnici umirata.

Tako je bilo s prejšnjimi vladami in zdajšnjo. Zdaj kulturniki še posebej jamrajo.

Z aktualno vlado umetnost in kultura doživljata res hude čase. Vlada, ki nam vlada z agresivnim diktatom in dekreti, hoče na vsak način spremeniti slovensko kulturo. Vsiljuje nam drugačen, bolj populističen in predvsem lažnivo domoljuben koncept umetnosti. Kam pes taco moli, smo lahko videli na državnih proslavah. Moramo pa povedati tudi to, da v času drugačnih vlad ni šlo slovenski kulturi kaj dosti bolje. Sredinske vlade so bile do umetnosti bolj tolerantne, niso ji vsiljevale svojega modela kulture, so jo pa vztrajno potiskale na rob družbenega dogajanja in jo finančno kastrirale. Stanje, kakršno je danes na področju umetnosti, nikakor ni posledica samo aktualne vlade, ampak tridesetletnega zavračanja kulture kot pomembnega duha naroda. Ne smemo pozabiti, da osamosvojitev ni bila samo politična odločitev, ampak predvsem kulturna vizija. In ko so vrli oblastniki prišli na oblast, kulture niso več potrebovali. Vsi po vrsti. Levi in desni. Slovenski politiki so se izkazali kot pravi nekulturni Butalci.

Bistvo oblasti je, da dela za ljudi

Ko je kuga, poimenovana korona, udarila, smo se Butalci spet skregali s pametjo?

Malo moram Butalce vzeti v bran. Niso vsi zlonamerni, zli in egoistični. Problem oblastnikov, ki so ob izbruhu epidemije prevzeli oblast, je v tem, da sploh niso oblast. Bistvo oblasti je, da dela za ljudi. Ne samo za tiste, ki so jo izvolili, ampak za dobro vseh ljudi. Tako naj bi bilo. Problem oblastnikov, ki nam danes vladajo, je v tem, da pandemijo izkoriščajo za to, da bi korenito in temeljito prevzeli oblast in ljudem te dežele vsilili svojo vizijo gospodarstva, kulture, družbene organiziranosti, svojo vizijo duha naroda. Seveda pa ni to vse. Poleg tega želijo še obogateti, se okoristiti in, kar je najbolj tragično, čeprav imajo polna usta nacionalističnih in domoljubnih floskul, nesramno prodajajo in izdajajo nacionalne interese. Pošteni Butalec se sprašuje, zakaj. Odgovor je enostaven: zaradi oblasti, osebnih koristi in zaradi bolne ambicije, da bi bil svet ubogljivo upognjen po njihovi meri.

Ali torej ne gre za naš stalni spopad ideologij?

Ne, v resnici sploh ne gre za ideološka vprašanja. Samo za oblast in denar gre. Zato je tudi čisto vseeno, kako se stranke imenujejo. Največji butalski paradoks je prav v tem, da so stranke, ki imajo v imenu demokracija ali socialnost, najbolj totalitarne in najmanj socialne.

Kako se zdaj sploh razlikujemo?

Dve literarni oznaki in satirična označujeta prebivalce naše dežele: Butalci in hlapci. Cankar je Dolino šentflorjansko ožigosal za dolino hlapcev. Zgodovina pa je že nekajkrat dokazala, da ni čisto tako. Da se znamo upreti. Da smo pravzaprav uporen narod. Trmast v svojem uporu. Zaradi upornosti, ki smo jo izkazali v partizanskem boju in tudi v procesu osamosvajanja, smo si izborili svojo državo. Večji problem imamo z vladanjem. Ko bi morali pametno upravljati s svojo državo, smo jo prav po butalsko prepustili, da so nam jo ukradli Cefizlji, tatovi koruznih hlebčkov, trgovci z orožjem in krošnjarji s provizijami in podkupninami.

In kaj naj s tremi literarnimi oznakami?

Pravzaprav so takšne literarne oznake prav koristne. Imenovani smo bili za hlapce, da bi prav zaradi te oznake sami sebi dokazali, da nismo hlapci. In Butalcem smo se smejali včasih tudi zato, da bi se zavedali butalskosti in bi zato bili manj Butalci. Pred kratkim je umetniški fotograf in vestni lovilec trenutkov zgodovine Tone Stojko izdaj knjigo slovenskih uporov in protestov z naslovom Naša jeza je brezmejna. Odlično knjigo slovenske upornosti od leta 1968. Če prelistamo to knjigo, lahko ugotovimo, da nismo hlapci, da smo še kako uporni. Za vsako malenkost smo pripravljeni iti na ulice. In zato sem butalski optimist.

Torej le nismo tako butalski?

Res, da smo včasih tudi Butalci, ampak smo tudi trmasti, kadar nas zagrabi sveta jeza. Tudi v tem boju zoper zlo totalitarizma in korupcije bomo Slovenci zmagali (in Butalci tudi).

Vseeno nam nič ne uspeva. In noben vodja se ne proslavi. Sami Lavdoni Štimani, a hudobni?

Včasih se tudi sam sprašujem, kaj smo Slovenci storili narobe, da nam kot za kazen vladajo takšni škodljivci. Mislim, da si takšnih oblastnikov, kot se izmenjujejo na oblasti že tri desetletja, nismo zaslužili. Res pa je, da je vsaka oblast tudi podoba naroda. Lahko bi rekli, da ima narod takšno oblast, kakršno si zasluži. Pa seveda to ni vedno res. Mislim, da je najmočnejša stranka, ki je trenutno na oblasti, trideset let diskreditirala, tudi z lažmi in podtikanji, praktično vsakega sposobnega politika. Danes nihče, ki je zares sposoben in bi lahko uspešno vodil deželo, noče več vstopiti v politiko. Saj ga takoj napadejo z vseh strani. Prav zato imamo v slovenskem parlamentu zbirko zelo enostavnih, da ne rečem primitivnih poslancev, katerih bi se celo pravi Butalci sramovali. Naj mi oprosti nekaj tistih poslancev, ki so morda drugačni.

Torej niti bolha Šprinca Marogla ne bi mogla pomagati?

Bolho Šprinco Maroglo imajo v Butalah namesto demokracije. Bolha po svoji nepodkupljivi volji zleze v tisto brado, ki ji je najbolj všeč. In zato je v Novi butalski čitanki župan že takoj na začetku županovanja s pestjo speštal ubogo Šprinco Maroglo in vzel oblast v svoje roke. Nekaj takšnega se dogaja v slovenski deželi. Stranka na oblasti in njen predsednik želita s pestjo zmečkati demokracijo. In ne smemo biti naivni kot Butalci in misliti, da se je spomladanska zamenjava oblasti zgodila zato, ker se je prejšnja oblast prepirala med sabo, in kjer se prepirata dva …

A da ne?

Seveda je bilo tudi nekaj tega. Brez dvoma. Lahko pa si natočimo čistega vina in ugotovimo, da se je spomladi dogodil strankarski udar. In to povsem legitimne vrste. Vodja najmočnejše stranke je s svojimi trojanskimi konji, ki si jih je premeteno nastavil prav v vseh strankah, zamenjal voditelje treh strank s predsedniki po svoji meri. In ko je to storil, je preštel glasove in zamenjal oblast. Prejšnji predsednik vlade, naiven kot pravi Butalec, je mislil, da bodo predčasne volitve kaj rešile, pa je bil prepozen in prekratek. Vsemu temu se sicer reče politika. Vendar gnusna politika Machiavellijevskega tipa, ki ne more nikoli prinesti nič dobrega.

Jureža Pismouka so pregnali v obcestni jarek

Umetnikom in kulturi politika marsikaj določa.

V Novi butalski čitanki sem zapisal zgodbo o butalskem pesniku Jurežu Pismouku, ki so ga Butalci pregnali v obcestni jarek, saj se jim je za malo zdelo, da med njimi živi nekdo, ki nič ne dela, samo knjige piše. Ker je načelo Butal kdor ne dela, naj ne je, so pesniku odvzeli pravico do koruznega hlebčka in ga še grdo obrcali. To zgodbo sem napisal pred skoraj dvema letoma. Nisem si mislil, da se bo tako kmalu do oblasti prigrebla druščina, ki bo tako dobesedno uresničevala najbolj slaboumna butalska načela. Aktualna oblast želi spremeniti slovensko kulturo. Želi, da bi umetnost in kultura služili njihovim političnim interesom. Če politik izjavi, da je merilo prave kulture in umetnosti zgolj njuna tržna uspešnost, potem je to res prava butalska izjava. Če pa se kulturni minister bori zoper kulturo in sodno preganja kulturnike - no, to je pa že srhljiva butalska komedija.

Morate pa priznati, da se od politikov sliši tudi marsikatera smešnica.

Včasih iz parlamentarnih vrst slišimo res hude butalske modrosti. Človek bi se jim res iskreno nasmejal, če ne že vsaj nasmehnil, potem pa te spreleti dejstvo, da prav ti klovni pišejo zakone in nam usodno urejajo življenje. Potem vsa zadeva ni več tako smešna. Nekoč davno je pesnik Edvard Kocbek napisal pesem Smešneži, v kateri ironično pravi, da si želi, da bi na koncu prevzeli oblast. Žal se je to uresničilo. Klovni so prevzeli oblast. Vendar to niso veseli in dobri klovni, ki zabavajo, to so klovni, ki nosijo za hrbtom mesarski nož. Z velikim klovnovskim nasmehom bodo spremenili to simpatično deželico v tranzicijsko puščavo.

Ko bomo vsi cepljeni proti koroni, bomo mogoče vendarle lahko šli tudi v gledališče, v kino, na koncerte in ne samo v tovarne delat in v trgovine kupovat. Kaj bi butalska krava, ki je uganila vreme, na to rekla?

Butalska krava iz Nove butalske čitanke je lepo in po butalsko vzgojena in rejena. Je čistokrvna Butalka. Ves dan zvesto spremlja nacionalni televizijski program. V Butalah imajo namreč nacionalno televizijo Znova, kjer gojijo posebno vrsto uravnoteženega programa. Kar pomeni, da so laž in resnica, poštenje in lopovščina ustrezno uravnoteženi. Kdor laže, ima vedno možnost, da na televiziji Znova še utrdi svoje laži. Isto je s kradljivci. Na televiziji Znova lahko obrazložijo, zakaj je kraja nacionalno pomembno in državotvorno dejanje. Butalska krava je tudi ogorčena nad izjavami nevladnih organizacij, ki trdijo, da je uravnoteženost izmišljotina strahopetnih novinarjev. Glede korone pa je butalska krava precej zmedena, informacije, ki jih butalska krava spremlja med prežvekovanjem, so tako različne, da uboga mlekarica ne ve več, kaj je prav in kaj ni.

Bo vseeno šla v gledališče, če bo mogoče?

V zvezi s kulturo je treba povedati, da si butalska krava ne želi v gledališče, niti v Moderno galerijo, še manj v knjigarno in knjižnico. Zelo rada ima namreč narodnozabavno glasbo in tiste pop pesmice, kjer se rima ljubezen na bolezen in dala na zala ter rožica na božica. Butalska krava je tudi domoljubna in najraje gleda državne proslave. Govori politikov dobro delujejo na njene mlečne žleze. Butalska krava ima debelo kožo, najraje debelo gleda, prikimava in sploh je ne skrbi dejstvo, da jo bodo na koncu zaklali.

Bi jasnovidna krava vseeno rekla kaj o prihodnosti? Bo kaj iskreno veselega in smešnega?

V Butalah tudi kravam ni nič več smešno. Malo jih skrbi, da jih bodo novi oblastniki peljali žejne čez vodo. Še bolj pa jih skrbi, da bodo novi oblastniki tako dolgo na oblasti, da bodo prodali čisto vse krave. Izpraznili čisto vse hleve.