(INTERVJU) Rezka Kanzian: Svet je absurd

Izšle so ji tri pesniške zbirke, Cvet na gnojišču/Schattenblüten ter Krivopetnica/Heimsuchung in Strah/Angst, zadnja marca lani pri Mohorjevi založbi v okviru projekta Doživeti in prebirati Karavanke. Pesmi so v vseh treh knjigah v slovenščini in nemščini, a niso prevedene iz enega jezika v drugega, ampak je vsaka originalna. V spremnem tekstu k Strahu piše, da se pesnica giblje v sintezi med fino ironijo, duhovitostjo in čustveno izpovedjo. Veliko ironije in absurda je tudi v predstavah, v katerih so Rezka Kanzian, Franz Blauensteiner in Eugen Fasching ubuji.

Knjiga Strah je izšla lani spomladi.

Ko sem pisala pesmi, sem imela raka na prsih in taka diagnoza spremeni vse, tudi pisanje. Ni me zajel samo strah pred boleznijo in smrtjo, temveč tudi eksistenčni strah, z možem sva svobodnjaka. Potem se je pojavila še korona in naenkrat strah ni bil več zaseben, temveč družbeni problem.

Kaj se je s korono torej spremenilo?

Spremenila je naše družbeno in delovno življenje, ali bo spremenila tudi naš požrešni neoliberalni, kapitalistični sistem, ne vem. Vendar dvomim. Saj je vse samo posel. Samo upam, da bomo ljudje čim prej spoznali, da nismo gospodarji Zemlje, ampak njeni gostje. Koronakriza je zelo prizadela umetnike, tudi nas, po petindvajsetih letih delovanja smo lani v jeseni ukinili naše malo off gledališče Werkraumtheater v Gradcu.

Velik udarec, kajne?

Odločitev o ukinitvi gledališča je bila težka, a zdaj lahko rečem, da pravilna. Preimenovali smo se v Ubu družino in začeli delati kratke filme, videe, po angleško bi rekli wild style low budget ubu movies, nizkoproračunske filme na naš ubu način. Kot ubuji smo s filmčki začeli naivno, vse delamo sami, s Franzem priskrbiva tekste, jaz sem dramaturginja, on režiser, Eugen poskrbi za montažo, in še igramo mi trije.

Alfred Jarry s svojim Kraljem Ubujem ostaja vaš navdih?

Od leta 2015 se ukvarjamo z njim, v Werkraumtheatru smo uprizarjali njegove gledališke komade, potem tudi svoje, liki so nam ostali. Lani poleti smo začeli s snemanjem gledališkega filma v epizodah Ubu v verigah, po motivih Alfreda Jarryja, doslej smo posneli devet kratkih epizod, skupaj jih bo najbrž enajst.

Jarry se pravzaprav igra s pojmom svoboda, kajne?

Izhodiščna situacija je, da Ubujevi živijo v svobodni deželi Europopolis, kjer je mogoče vse. Ampak tudi svoboda ima pravila, je podrejena določenim zakonom, torej ni resnična svoboda in v tem je protislovje.

V eni od predstav so ubuji v brutalnem boju za dosmrtno brezplačno prehrano in prenočišče, v njej je vladajoči stranki uspelo zatreti upor privržencev suženjstva. Povejte kaj o tem.

Ubujevi so na dnu, brez denarja, brez perspektiv in ne vejo, kako bi se preživljali. Poskusili so s samostojnim podjetništvom, vendar ni šlo. Tako so prišli na idejo, da bi se sami zasužnjevali, postali bi hlapci, bogataševi služabniki. Tega bogataša ugrabijo in se nastanijo v njegovi vili. Potem so obsojeni, vendar prav to hočejo, je še kaj boljšega kot dosmrtno brezplačna prehrana in prenočišče? Vendar se zgodi nekaj, česar niso predvideli, njihovo zgodbo opazi ljudstvo in začnejo se protesti, demonstracije. Oblast se odzove z izgonom Očeta Ubuja in z zaprtjem Matere Ubujevke v najstrožje varovani zapor, torej juiločijo. Več ne bi povedala, ker je na naši spletni strani www.übü.at.

Je svet takšen?

Je, svet je absurd. Alfred Jarry, oče ubujev, je izumitelj patafizike. To je znanost imaginarnih rešitev, se pravi, poenostavljeno, da gledaš čez rob normalnega z veliko žlico absurda, ironije in humorja. To je balzam, vsaj za mojo dušo.

Kako naprej?

Do konca leta bomo delali filme Ubu v verigah, kaj bo potem, še ne vemo. Najbrž bomo ostali pri tej produkciji in pri Ubujevih, morda nastanejo nove zgodbe. Kako se bo odločila kulturna politika, še ne vemo, v prihodnjem letu bodo delali evalvacijo kulturnih institucij in svobodne scene in samo upam, da ne izgubimo še tega drobiža, ki smo ga doslej dobivali iz javnih skladov.