Matej Krajnc je ustvarjalec širokih nazorov in znanj. Je član Društva slovenskih pisateljev, Društva slovenskih književnih prevajalcev, član Pena in Mire, izdal je več kot trideset pesniških zbirk, piše in prevaja tudi prozo, je kantavtor s 65 albumi pesmi, glasbeni kritik in še kaj. Rojen je v Mariboru, o življenju tu je napisal roman Od Studencev do Nove vasi, živel je v Celju, zdaj živi in ustvarja v Ljubljani.

Ves čas koronakrize ste bili v pogonu, organizirali nastope drugih v Društvu slovenskih pisateljev, nastopali pred spletno kamero, snemali, se odzivali na aktualnosti.

Ni mi bilo dolgčas, že samo večeri Društva slovenskih pisateljev so kar vrveli od vseh mogočih ustvarjalnih sil. Šli smo na polno. Zdi se mi, da bo na koncu od zdajšnjega časa vendarle ostala pisana paleta klenih pričevanj za potomce. Dovolj je nastalo v tem pestrem letu, da jim, upajmo, ne bo težko ločiti zrnja od plevela. In, seveda, v mislih vselej odzvanja: "Moja pesem ni le moja pesem, to je krik vseh nas!"

Ste skoraj vsak dan na spletu nastopili zaradi sebe ali drugih? Zaradi ozračja, ki je potrebovalo umetnike, čeprav oblast tega ni priznala in še vedno ne priznava?

Možnosti za nastope v živo ni bilo, pa sem na tak način nekako ostajal v formi. Zdelo se mi je tudi pomembno ne biti tiho. Oblast, taka ali drugačna, itak vedno priznava samo sebe in svoje interese. Pomembno je, kaj ima v takem kontekstu beseda povedati in melodija zaigrati. Splet in razne tovrstne platforme so se izkazale za zanimivo začasno alternativo, a svet je še vedno iz mesa in kosti.

V tem času je izšla tudi vaš cede Popotnice. To je afroameriška tradicionalna glasbena oblika, duhovne pesmi po naše, piše v spremnem besedilu.

Popotnice združujejo uporniško izročilo afroameriškega spirituala z opusom starejših slovenskih pesnikov. Prepesnitve spiritualov so moje. Vse to je že nekaj časa čakalo na objavo in pri Kulturnem centru Maribor izšlo v času, ko lahko deluje tudi precej cajtgajstovsko. Spirituali so sicer vedno aktualni, nekaj sem jih objavil že poprej pri zagrebški založbi Slušaj najglasnije!, pri kateri objavljam že od 2010, a v izvirnikih, tokrat pa so prvič konceptualno v domačem jeziku.

Avtorji besedil so štirje slovenski pesniški klasiki iz 19. stoletja, poleg je še Feri Lainšček z Mary Ann, ki jo je pel Oto Pestner, za slednjo je takrat, ko so jo veliko vrteli po radiu, le malokdo vedel, kdo je avtor besedila.

Uglasbil sem Ketteja, Jurčiča, Aškerca in Levstika, Feri pa je zraven kot bard iz dandanašnjih časov, kar se mi je zdelo po eni strani zanimivo kot nekakšna uravnilovka, po drugi pa je dopolnjevalo koncept. Mary Ann, ki ji je melodijo in pevski glas dal Oto Pestner, me spremlja že od nastanka, tesno je povezana z mojo osebno zgodovino, v času, ki ga zdaj živimo, pa Lainščkovo besedilo "Mary Ann, ne, ne boj se ponujenih rok, ne boj se tega zlega časa" lahko deluje tudi čisto na novi, aktualni in pomenljivi ravni.

Ste tudi avtor romana Zgodovina harmonike. Absurdnega, je poudarjeno ob naslovu. Kaj sporoča?

Roman je skupek situacij, krajev in ljudi, ki se intertekstualno in anahronistično prepletajo. Vse skupaj je začinjeno z dobro mero absurda, kar v teh časih verjetno pomeni, da gre za čisti mimezis. Na svoj način sporoča, da se zgodovine ne da brisati in pisati kar tako, po svoje.

Je Maribor izbran za mesto dogajanja s kakšnim posebnim namenom?

V Mariboru sem rojen, nekaj časa sem tu študiral, z njim sem tudi profesionalno tesno povezan. Nekoč je veljal za jugoslovanski Liverpool, kar tudi veliko pove. Skratka, če govorimo o fenderjih, gibsonih, rickenbackerjih in podobnem, tudi Maribor ne more biti daleč.

Leposlovje je torej ob glasbi poseben izziv. Še kaj pišete?

Moje literarne zadeve po navadi nastajajo zelo dolgo, zato je vedno kaj v zalogi, bodisi poezija, proza, prevod bodisi kritika ali recenzija. Za izid pripravljam med drugim Byronove epigrame, ki so dolgo čakali na svoj trenutek, pišem pa vedno, četudi virtualno. Na to nimam vpliva, na srečo pride samo od sebe.

Kaj berete, poslušate?

Ta hip poleg novih poklicnih izzivov denimo čakam še na novo rojstvo Kovačičevega Burnsa, vedno znova vrtim najnovejši dvojni album Vana Morrisona in listam nova prevoda Vojne in miru in Travniške kronike. Iz lastnih predalov marsikaj leti; preden bo padlo na tla, bo treba tla še obdelati, a to je vedno najzabavnejši del enačbe. Nekaj teh enačb bo šlo med platnice, nekaj morda na vinil. Naslednje leto bo trideset let, odkar pri meni beseda postaja tudi glasba in obratno. Če k temu prištejem še letošnjih štirideset, odkar resno pišem, sem nekje med ciframa 69 in 71, kar so bila, tako priča zgodovina, dobra leta za ustvarjanje.

Ste pripravljeni na morebitno novo zaprtje, ki jo oblast zdaj že napoveduje za jesen?

Svojčas smo imeli nekaj, čemur se je reklo Nič nas ne sme presenetiti, NNNP. Kdo bi si mislil, da bo to potrebno še v 21. stoletju v časih, ko naj bi Pegami bili že zdavnaj premagani! Ko ta hip pomislim na jesen, pomislim zgolj na kake stare pesmi o njej, perpetuum beneški karneval prevpije kakšen dober epigram. V ozadju se vrti virtualna plošča Wayne Newton Plays Wagner.

Še kaj?

Seveda še. Venomer še. Star spiritual poje My lord is writing all the time, moj bog ves čas piše. Beleži tudi kantavtorski kronist. Mora.