Podravka je posnela reklamo, v kateri je za manj kot sekundo prikazan panoramski posnetek Debelega rtiča (pobran iz neke slikovne banke), medtem ko glas v offu razlaga: "… i da ova zemlja …" - mišljena je seveda Hrvaška - "može roditi fantastičnim stvarima".
Ne vem točno, kdo je prvo sprožil histerijo za klik več, a kakorkoli. Petra Kerčmar je prispevek v poročilih na Pop TV začela s senzacionalističnim gambitom: "Še ena provokacija ali res zgolj nenamerna napaka?" V Delu pa se je Suzana Kos vprašala: "Gre za napako ali namerno provokacijo?"
Kaj je bolj neverjetno? Da ljudje še vedno pozorno gledajo reklame? Ali da Slovenci - pa čeprav mediji - naredijo iz tega dramo? Da gre osrednji tabloid pod krinko poglobljenega pristopa k občutljivi tematiki zaradi tega intervjuvat župana anšlusiranega Ankarana? In da se župan zaradi tega čuti prizadetega? (Ali da se vsaj dela, ko daje izjavo za Delo?) Ali da grejo o tem spraševat predsednika parlamentarnega odbora za zunanje zadeve, ki sicer "noče špekulirati", vendar "pričakuje, da bodo pristojni povprašali Podravko (…), kaj je s to zadevo in na temelju vseh dejstev tudi primerno reagirali".
Hrvate bi moralo resno skrbeti, da imajo Slovence za sosede.
Vse se vrača, vse se splača
Ta navidez minorni neincident je že tretji, če ne celo četrti prispevek k slovenski (zunanje)politični blaznosti v zadnjem času. Najprej je nastal cirkus zaradi protesta madžarske veleposlanice slovenskemu zunanjemu ministrstvu zaradi naslovnice Mladine, ki je domnevno žaljivo prikazovala Viktorja Orbana kot nacija. Potem je izbruhnila tako imenovana prisluškovalna afera, ko je hrvaški lobist poskušal preprečiti objavo za Hrvaško obremenilnih informacij v zvezi s prejšnjo prisluškovalno afero med arbitražnim postopkom. In k temu Podravkinemu lapsusu lahko prištejemo še namerno napihnjen, domnevno zlovešč SMS, ki ga je nazadnje skenslani kandidat za slovenskega veleposlanika v Zagrebu poslal Dejanu Steinbuchu, ta pa je iz tega naredil velik pomp, češ, glejte, spet grozijo medijem.
V Sloveniji je zavladala popolna paranoja. Vsaj navidez. Vsi vpleteni se namreč po mojem zavedajo, da stvari niso tako resne in skrb vzbujajoče, kot jih poskušajo prikazati. Se pa kljub temu delajo paranoične, ker se jim to izplača. Izplača se jim privatno, individualno - da ne rečem profesionalno -, ker s tem, ko mediji pritegujejo pozornost, nabirajo klike, kasirajo oglasne prihodke, se delajo pomembne in se bašejo s podarjenimi piškotki. Izplača pa se jim tudi državljansko, ker to svojo ponarejeno paranojo prodajajo kot nacionalno zaskrbljenost, celo kot patriotizem.
Trije zunanji ministri
Slovenija nima samo zunanjepolitičnih problemov, temveč ima tudi problem z zunanjo politiko. Vse zgoraj omenjeno hvala bogu ni vedno in ne nujno uradna slovenska zunanja politika. Kaj šele strategija MZZ. Namišljeni incidenti, na katere se čutimo dolžne dramatično reagirati, bolj kot o politiki govorijo o slovenski medsosedski mentaliteti. Ta je na kolektivnem nivoju, do drugih držav, na žalost enaka kot na individualnem, ko so se pripravljeni tožariti zaradi enega samega plota ali trhle jablane. Slovenska (med)sosedska politika je v vsakem primeru paranoična.
Problem je tudi v tem, da imamo v bistvu tri zunanje ministre: zunanjega ministra, ki to dela po dolžnosti in defaultu, čeprav je videti, da na tem področju naredi še najmanj; pa predsednika države, ki se s tem ukvarja iz svoje famozne ljubiteljske, četudi brezpredmetne dobronamernosti; nazadnje pa je tu še predsednik vlade, ki uradno ni nepoklican, da bi k temu pristavljal svoj lonček, in zato še tem raje kaj populističnega prispeva, ker pač mora včasih v Bruselj (če se mu slučajno ljubi).
Če ne upoštevamo še kakšnega nekdanjega, je med vsemi zunanjimi ministri verjetno najpomembnejši Šarec. Ki se mu včasih celo posreči kakšna res dobra zunanjepolitična poteza. Kot recimo ta zadnja, ko je diplomatsko nadrl Junckerja, da se Evropska komisija ne zmeni za hrvaško ignoriranje arbitražne sodbe.
Ampak žal. Ena sama lastovka v tej zunanjepolitični jati še ne prinese pomadi.
