Slovenci v svetu narodov predstavljamo pikico, palčka, ki se, razumljivo, zdi nam zelo pomemben, povprečnemu prebivalcu sveta pa mnogo manj. Posledično – le približno vsak 3900. Zemljan se izreka za Slovenca - je zelo malo znanih Slovencev. Tudi tistih z enim samim slovenskim staršem, kaj šele "čistokrvnih". Melania Trump nabriše naše pozornosti željne junake po dolgem in počez. Pa če si še tako želijo in prizadevajo.

Toliko bolj fascinantna je zgodba, ki se je spletla v glasbeni zgodovini. Komaj verjetna, zato pa toliko bolj fantastična! Gre za dva velikana svetovne klasične glasbe, ki se med seboj nista poznala, saj je prvi umrl pet let pred rojstvom drugega. Oba povezuje gorenjska vasica Mojstrana, natančneje rodbina Lavtižarjevih, ki živi tam že kar nekaj stoletij. Prvi, starejši, je izredno priznani skladatelj Hugo Wolf, drugi pa največji zvezdnik klasične glasbe v moderni dobi, sloviti dirigent, maestro Herbert von Karajan. Nepredvidljivi, divji, čudaški, neukrotljivi, kontroverzni Karajan bo tisti, čigar življenje si bomo tokrat nekoliko podrobneje ogledali. Kajti čeprav bo 16. julija od njegove smrti minilo že 32 let, je Karajan še vedno tisti, ki je prva asociacija ljubitelju klasične glasbe na besedo dirigent. Pa ne le na besedo dirigent. Še bolj na besedne zveze, kot so bogati dirigent ali dirigent ženskar ali dirigent obsedenec s hitrostjo in nevarnostjo ali tisto, kar ga je še najbolj zaznamovalo, dirigent nacist …

Čudežni deček

Njegova mati Marta Kosmač je bila Slovenka, rojena v slovenski družini v Mojstrani, čeprav jo je pot že v mladosti zanesla v Gradec. Ne pozabimo, Gradec je bil na prelomu 19. stoletja v 20. del naše skupne države Avstro-Ogrske, zato podobne migracije niso bile nič posebnega. Marta je v Gradcu ukradla srce slavnemu kirurgu Ernstu von Karajanu, plemiču, ki mu je modro kri zagotovil že pradedek Georgios Karagiannis. Že ime nam pove, da gre za Grka, čeprav mnogi zgodovinarji trdijo, da se je po pradedkovih žilah pretakala tudi precejšnja količina romunske krvi. Kakorkoli že, pradedek je svojo burno življenjsko pot nadaljeval na Dunaju in pozneje za nekaj let še na Saškem, kjer si je "z dobrimi deli" priigral naslov plemiča. In Karagiannis je postal von Karajan, priimek pa bodo še nekaj stoletij vse do danes ponosno nosili njegovi nasledniki.

Marta in Ernst von Karajan sta 5. aprila 1908 dobila sinka Herberta, ki je v trenutku postal središče njunega sveta. Mamica ga je pridno učila tudi slovenščine, del Herbertove vzgoje je bilo tudi učenje klavirja že od četrtega leta. Nato pa šok: čeprav ne oče in ne mati nista bila glasbenika, se je dečka ob klavirju kmalu oprijel vzdevek čudežni. Sledila je selitev v Salzburg, šolanje na prestižnem Mozarteumu, kjer so ga daljnovidni učitelji hitro usmerili v dirigiranje.

Vse za uspeh

Karajan je navdušil takoj. Že leta 1929, ko po zakonih mnogih dežel še niti polnoleten ni bil, je dirigiral Wagnerjevo Salome. Sledili so skoki med Avstrijo in Nemčijo, ko je iskal svoje mesto pod soncem. Med letoma 1929 in 1934 je bil že prvi kapelni mojster gledališča v Ulmu, z gostovanji po vsem germanskem svetu, ki je bil Karajanu še posebej po godu. Ne glede na naraščajočo nacistično ideologijo ali prav zaradi nje, kot se bo izkazalo kmalu. Leta 1933 je prvič dirigiral Dunajski filharmoniji, leta 1934 pa je postal najmlajši nemški glasbeni generalni direktor. Za svoj mladostni preboj je bil Karajan pripravljen na vse: "Za šefovski položaj v Aachenu sem pripravljen storiti kakršenkoli zločin!" Kmalu je postalo jasno, da ga pri njegovem prodoru podpirajo nevidne sile od zgoraj, in čeprav je imel komaj 27 let, si je drznil na svojem novem položaju zahtevati plačo, ki je bila precej višja tudi od županove! Kmalu je postalo jasno, od kod njegova drznost. Cena? Malenkost, včlanitev v nacionalsocialistično stranko.

Leta 1937 je sredi Berlina s tamkajšnjo filharmonijo navdušil Goebbelsa, nacističnega propagandnega genija, ki ga je takoj začel v svojem slogu promovirati. Berlinska javnost je bila na kolenih, "čudežni Karajan" je dobil vse, kar si je zaželel. Podpisal je pogodbo s podjetjem Deutsche Grammophon, ki ga je čez leta lansiralo med milijarderje. Prvo srečanje s Hitlerjem pa se ni najboljše izšlo: Karajan je dirigiral Wagnerjevi operi Tristan in Izolda, Hitlerju, ki je Wagnerja znal na pamet in je poslušal že številne izvedbe te slovite opere, pa se je v nekem trenutku zazdelo, da je eden od pevcev zapel narobe, krivdo pa je pripisal kar dirigentu. "Nič čudnega," je menda zasikal. "Kdo pa lahko Wagnerja dirigira po spominu, brez not, po vrhu vsega še z zaprtimi očmi?"

Hitler Karajana sicer ni kaznoval, je pa sloviti dirigent dobil navodila: odslej lahko dirigira le ob gledanju v partituro. Karajan se je uklonil, zavedal se je, kaj mu Hitlerjeva zaščita prinaša. Vaje je vodil v vojaških škornjih, na njegovih nastopih se je vse pogosteje znašla neuradna nacistična himna, marš Horsta Wessla. Med umetniško srenjo je vršalo. Niso še pozabili, kako brezobzirno je Karajan pred leti s svojim vplivom obračunal z Richardom Straussom, ki si je "drznil" sodelovati z libretistom Stefanom Zweiggom, sicer enim najboljših, a z "nečisto" krvjo: po žilah se mu je namreč pretakala judovska. Nobelovec Thomas Mann je Karajana v javnosti večkrat označil kot priliznjenega lakaja, ni pa manjkalo tudi njegovih občudovalcev: ko je Carl Orff poslušal izvedbo svoje Carmine Burane pod Karajanovo taktirko, se je menda pridušal, da je to še precej boljše od tistega, kar je pravzaprav spisal.

Pa so prišla dekleta

Herbert von Karajan je svoje zvezdniške trenutke znal uživati. Predvsem mlada dekleta so ga neizmerno privlačila. Skakal je iz avanture v avanturo, in čeprav večkrat poročen, je slovel kot eden najbolj zaželenih mož na svetu. Bogat, lep, umetnik, ljubitelj lepega življenja – le česa bi si mlada dekleta lahko bolj želela?

Leta 1938 je Karajan prvič skočil v zakonski jarem. Omrežila ga je prelestna operetna pevka Elmy Holgerlöf. Njuna zveza je bila burna, vzponi in padci so si sledili zapovrstjo, vse skupaj je kulminiralo z ločitvijo leta 1942. "Karajan svoje Elmy ni nikdar povsem pozabil. Ko je leta 1983 izvedel za njeno smrt, je bil nekaj dni popolnoma strt, odklanjal je hrano, še govoril ni z nikomer," so mnogo pozneje povedali njegovi prijatelji. A takrat, v letih, ko so puške pele na vseh straneh, Karajan ni dolgo žaloval. Hitro in na presenečenje vseh se je še enkrat poročil, tokrat z Anno Mario "Anito" Gütermann, hčerjo znanega nemškega industrialca, lastnika največjega podjetja za izdelavo šivalnih strojev in pravnukinjo slovitega Nicolausa Augusta Otta, enega od izumiteljev bencinskega motorja. Gütermannova je bila mlada dama iz visoke družbe, nekakšna Paris Hilton tistega časa. Lepa, bogata, razvajena. Je Karajan to storil zaradi denarja, ki ga Aniti ni primanjkovalo? Komaj verjetno, tudi sam je bil že takrat izredno premožen. Morda iz maščevanja do Elmy? Kakorkoli že – druga poroka je imela lepotno napako: Anitin dedek (po materini strani) je bil Jud. Tragedija! Karajana so začeli nacisti napadati, napake takšne vrste so bile neoprostljive. A Karajan je, zanimivo, vztrajal v zakonu, kar mu je po vojni tudi rešilo kariero. Nacisti so ga obsojali, a brez njegove glasbe le niso mogli ali želeli biti. Da je bil volk sit in koza cela, so Aniti podelili nekakšen "častni arijski status". Dokaj srečen zakon je trajal dobrih petnajst let, ko sta se slovita zakonca le nasitila eden drugega.

Karajan tudi po drugi ločitvi ni dolgo žaloval. Tretji ženi, francoski manekenki Eliette Mouret, je uspelo tam, kjer je prvima spodletelo – Karajana je ukrotila. Po letu 1959 ni bilo več slišati o njegovih ljubezenskih avanturah. Iz salonskega leva se je spreobrnil v vzornega zakonskega moža, dobila sta dve hčeri in, resnici na ljubo, tudi že nekoliko ostareli Karajan se je povsem umiril. Z Eliette je v srečnem zakonu ostal do smrti 16. julija 1989. Umrl je star 81 let.